Marjan Ogorevc: Človek lažje najde smisel življenja v puščavi

Približuje se maj, ko se ponovno vračamo v sinajsko puščavo. Nerad se vračam na destinacije, kjer sem bil. Edino puščavo ponavljam in vedno znova ugotovim, da je še kaj za doživeti.

Že samo ob pomisli na pesek in samo pesek do kod seže pogled, me vznemiri, požene kri po telesu. To nosim v spominu in se mi zdi, da se tega občutka nikoli ne bom znebil. Hoja je ne le priljubljena, je tudi najbolj naraven način rekreacije, sproščanja in nabiranja novih moči. V življenju sem veliko prehodil, največkrat udobno, po prijetnih gozdnih poteh. Hoja po puščavi pa je nepredstavljiva, dokler je ne skusimo, tudi za nekoga, ki je vajen nabirati kilometre: napori so nepričakovani, učinki pa presegajo vse, kar si lahko človek zamisli.

Puščava velja za enega najbolj skrajnih življenjskih prostorov, tudi zato sem se verjetno v puščavi (do sedaj sem spoznal sinajsko, jordansko in perujsko puščavo) počutil najbolj odmaknjen – fizično, čustveno, pojmovno. Velja za arhetip prečiščevanja in prehoda iz nezadovoljivega stanja v obljubljeno deželo – v bivanje novega. Vemo, da je veliko znanih osebnosti svoj mir in duhovni napredek iskalo prav v puščavi. V puščavi lahko človek lažje, zaradi odsotnosti motenj, šumov, sicer prisotnih v našem vsakdanjem življenju, poišče smisel svojega življenja. Dalj časa kot sem hodil, včasih v neznosnih pogojih – v pekoči vročini in udirajočem pesku -, bolj je v meni dozorevala odločitev, ki sem jo sprejel pred odhodom: v svojem življenju želim spremembe. Tako je bilo ob prvem obisku, a niti vsak naslednji se ne razlikuje glede tega. Torej je pred potovanjem v puščavo smiselno sprejeti odločitev glede namena potovanja. Za odločitvijo je sledila nekakšna predpriprava za poglobljeno duhovno delo med potovanjem. A kakorkoli se pripraviš, presenečenja bodo vedno; za vojno in ljubezen, jaz bi tu dodal še puščavo, se nikoli ne moreš zares pripraviti, saj se običajno vse odvije v čisto drugo smer od pričakovane. Puščava s svojim vplivom seže v čas pred potovanjem. Sanje in domišljija ter vizije so mi prinašale podobe kač, škorpijonov, celo okostnjakov tistih, ki so ostali v njej.

IGRA V FILMU

Samo pesek je daleč naokoli, ki spreminja barvo glede na barvo vulkanskega tufa. Bel je dober za hojo z bosimi nogami, temno rjav ali črn pa je prevroč; včasih sem vztrajal. Noge gorijo, trudim se, da bi telo vsrkalo odvečno energijo sonca, ki jo je absorbiral pesek. Ves čas imam v umu, da se ne smem upirati, samo sprejemati to obliko sončevih molekul, peščeno sončno energijo. Ure in ure že hodimo; kaj bi tu človek drugega, kot začel se poglabljati vase. Občasno srknem odmerjeno vodo, da ne izzovem premočnega znojenja. Občutek gorečega telesa mi hoče podtakniti razmišljanje, kaj mi je le tega bilo potrebno. Prvi počitek v senci stometrske skale je milostna sprememba; prestavim se v drugo stvarnost, v tisto, ki je hladnejša in mojemu telesu udobnejša. Tisto prej je bil le film, kjer sem igral. Zaprem oči in skušam bolje zaznati telo, ki zdaj odloča brez razuma. Možgani niso niti sposobni razmišljati. Utrujenost mine in že gremo naprej.

VROČI PEKEL

Sonce je na najvišji točki na nebu, klobuk pa borna zaščita. Pesek je še bolj vroč, energija iz peska vedno bolj sili navzgor v telo, znoj se sproti suši. Puščava se seli vame, postaja del mene, kot sem jaz del nje. »Manj kot je tebe v puščavi, več je puščave v tebi,« rečejo. Ego je potisnjen v stran, znebil se je potrebe po dokazovanju, po imeti prav, po tem, da bi si utrdil svojo pozicijo v skupini. Postali smo enaki, za vse je enako vroče, enako peklensko, vsi smo v dvomih. Za tiste, ki niso vajeni velikih telesnih naporov, je to kar velik izziv, posebna izkušnja, ki se je bodo živo spominjali celo življenje.

Z nekaj postanki se približamo našemu prvemu prenočitvenemu taboru v zavetju skal, ki so ga izbrali izkušeni beduini. Sonce zaide okrog šestih, zato hitro poiščemo mesto v pesku, kjer bomo namestili spalno vrečo. Ob večerji in nato ob ognju beduini skrbijo, da je vedno dovolj čaja, kave in tudi vodna pipa. Stemni se, sedimo ob ognju, steče pogovor, ljudje se odpirajo in neznancu zaupajo svoje misli. Vsak pri sebi razmišlja o preteklem dnevu in se sprašuje o prihodnjih doživetjih, se morda celo sooča z dvomi o smiselnosti hoje po peklu. Vse to daje ozračju ob ognju posebno težo.

DVOM O VRNITVI

Jutro nas pozdravi s sledmi kač, glodavcev, puščavskih lisic, kuščarjev, žuželk, ki so jih nevidne živali pustile v pesku. Spanje v po telesu oblikovanih vdolbinah nas je kljub bolečinam v nogah in vznemirjenosti prenovilo in po prvem dnevu hoje smo pripravljeni iti naprej. Hoja v puščavi je izziv za telo, duha in razum, hoje se pričneš tu šele dobro učiti. Na hojo in teren osredotočen človek na utrujenost nima časa misliti.

Štiri dni smo preživeli v puščavski odmaknjenosti, ob naporih ali spontanih sprehodih, čudenju drugačni naravi. Ure in ure smo brodili po pesku, se spopadali s peščenimi dinami, nasipi, ki so včasih visoki več sto metrov. Na poti proti domu smo vsak pri sebi razmišljali, kako vnesti te notranje spremembe v vsakdan. Na potovanju smo namreč bili obkroženi z ljudmi, ki so nas razumeli, s katerimi smo se lahko pogovarjali o porajajočih se mislih in čustvih, prejeli od njih spodbudno besedo, objem. Ali nas bodo domači razumeli spremenjene, smo se spraševali.

Marjan Ogorevc