Puščava velja za enega najbolj skrajnih življenjskih prostorov, tudi zato sem se verjetno v puščavi (do sedaj sem spoznal sinajsko, jordansko in perujsko puščavo) počutil najbolj odmaknjen – fizično, čustveno, pojmovno. Velja za arhetip prečiščevanja in prehoda iz nezadovoljivega stanja v obljubljeno deželo – v bivanje novega. Vemo, da je veliko znanih osebnosti svoj mir in duhovni napredek iskalo prav v puščavi. V puščavi lahko človek lažje, zaradi odsotnosti motenj, šumov, sicer prisotnih v našem vsakdanjem življenju, poišče smisel svojega življenja. Dalj časa kot sem hodil, včasih v neznosnih pogojih – v pekoči vročini in udirajočem pesku -, bolj je v meni dozorevala odločitev, ki sem jo sprejel pred odhodom: v svojem življenju želim spremembe. Tako je bilo ob prvem obisku, a niti vsak naslednji se ne razlikuje glede tega. Torej je pred potovanjem v puščavo smiselno sprejeti odločitev glede namena potovanja. Za odločitvijo je sledila nekakšna predpriprava za poglobljeno duhovno delo med potovanjem. A kakorkoli se pripraviš, presenečenja bodo vedno; za vojno in ljubezen, jaz bi tu dodal še puščavo, se nikoli ne moreš zares pripraviti, saj se običajno vse odvije v čisto drugo smer od pričakovane. Puščava s svojim vplivom seže v čas pred potovanjem. Sanje in domišljija ter vizije so mi prinašale podobe kač, škorpijonov, celo okostnjakov tistih, ki so ostali v njej.