Življenje povprečnega japonca (skozi oči našega sopotnika)
Tekst in fotografije: Staško Humar
Ni-ju-go (25) korakov
Čeprav ima lepo uniformo, ki se poda na njegovo nekoliko nenavadno visoko postavo za tipičnega Japonca, Ichiro ni preveč zadovoljen s svojim delom, ker njegov šef že od vsega začetka ni preveč zadovoljen z njim, oziroma z njegovim delom.
Tega mu sicer šef nikoli ni direktno omenil, vendar ga Ichiro tako dobro pozna, da ve kaj si misli o njenu. Njegov šef, ki je mimogrede pomočnik glavega šefa sprevodnikov na Miyajima line, je namreč njegov stric Kanaye, starejši brat njegove mame.
Pri stricu Kanaye živijo Ichiro, njegova mama Mio in njegova starejša sestra Kichi odkar Ichiro pomni. In stric Kanaye je do njih vedno zelo prijazen in ustrežljiv, mogoče zato ker z ženo Miyoko nimata lastnih otrok ali pa je to že v njegovi krvi.
Kakorkoli že, stric Kanaye je imel Ichira rad kot lastnega sina in mu je marsikdaj pogledal skozi prste, ko je Ichiro kaj ušpičil, kot na primer takrat, ko je še v rosnih letih, mogoče je imel takrat šele tri leta, veselo prikorakal v tistih “umazanih” copatih iz stranišča direkt na tatami v jedilnico in tam lovil ravnotežje po lepo izvezeni črni obrobi babičinega tatamija. Takrat so babici Mioko padle palčke iz rok, oči ji je obrnilo na belo in kot hlod iz japonske ciprese je z glavo tresnila v polno skledo juhe z udon rezanci.
Pri vsej tej štali je stric Kanaye le nekoliko trznil z glavo, zelo kratek in neizrazit nasmeh se je prikradel na njegove ustnice in ko je s svojimi palčkami pobiral sluzaste udon rezance iz babičinega kimona, je le na tiho in bolj pri sebi zamrmral “Geni”, se rahlo priklonil in dodal zelo na kratko “hai”. Takrat sta tudi teta Miyoko in mama Mio prebledeli in umolknili, le njegova sestra Kichi se je pri tem nadvse zabavala in naokoli poskakovala od veselja.
Kot že rečeno, se je Ichiro po osemnajstih dneh službe počutil že precej nelagodno, saj je vsak dan, ko je po končanem šihtu oddal izpolnjen delovni list v pregled, čutil, da nekaj ni v redu.
Tako je bilo tudi včeraj, ko je njegov šef le na tiho prečital z njegovega lista ni-ju-san (23), ni-ju-ichi (21), ni-ju-hachi (28), izpod čela prekontroliral, če ga njegov šef nadzira in skozi zobe siknil “sistem, Ichiro, sistem in koncentracija” ter nekaj na brzino pokracal na papir in namignil Ichiru, da se mu spelje izpred oči.
Podobna scena se je Ichiru dogajala vsak dan, le da so bile številke, ki jih je šef prebral, vsak dan drugačne. Večkrat je šef Ichiru na koncu zamrmral tudi tisti zagonetni “Geni” in to je bilo vse. Ichiru je bilo jasno, da nekaj ni v redu, ni si pa upal strica pred njegovim šefom vprašati kaj je to, saj bi s tem zelo okrnil svoj in stričev ugled pred prvim šefom. Le na rahlo se je priklonil, izustil kratki “hai”, odkorakal iz pisarne in po poti pri sebi ponavljal “sistem, koncentracija, sistem…”.
Samsara potovanja
Adobe Stock
Adobe Stock
