DRUK YUL
BUTAN, DEŽELA GRMEČEGA ZMAJA
Komaj smo prišli domov, pa se že veselim naslednjega novembra, ko se bomo ponovno odpravili v to čudovito deželo, ki ji z razlogom nekateri pravijo tudi “Zadnja Shangri-La” ali zadnji raj na svetu.
Čudovita narava, razgledi na Himalajo, prijazni ljudje, okusna hrana, tradicionalna arhitektura, ki se zlije z okolico, spokojnost in mir budistične religije … In res imaš občutek, kot da si v raju.
Butan je dežela, ki se ne znajde pogosto na seznamu popotnikov. In odzivi ljudi, ko sem povedala kam grem oziroma kje sem bila, so precej zanimivi in drugačni kot ponavadi.
‘‘Kje? Butan? (pogled izpod čela)”,
”A plin? (se smeji sam sebi)”,
”Hmm, nobenega ne poznam, ki bi že bil tam!”,
”Je to tam kjer so najsrečnejši ljudje na svetu?”,
”Ali ni tam zelo drago?’’.
In iz večih vidikov je res edinstven.
Precej dolgo so bili butanci izolirani. Svetu so se odprli šele leta 1974.
Prvi televizor so (uradno) dobili leta 1999, prvi prenosni telefon pa 2003. Imajo samo eno mednarodno letališče in na svetu je le 8 pilotov, ki imajo licenco za pristajanje.
So edina država na svetu z negativnim ogljičnim odtisom.
Leta 1999 je bilo v celi državi le štiri tisoč avtomobilov.
V državi ni nobenega semaforja.
Navada je, da se moški preseli k ženski. Moški in ženske imajo lahko več soprog/ov.
V Butanu čili ni začimba, ampak jed.
Je edina budistična kraljevina na svetu.
Leta 2004 so popolnoma prepovedali prodajo tobaka, med pandemijo covida so ta zakon do neke mere sprostili.
Nimajo priimkov.
Povprečna nadmorska višina je 2000 metrov.
Simbol falusa se pojavlja tam, kjer ga najmanj pričakuješ.
In seveda, termin “Bruto nacionalna sreča”.
V Butanu življenje teče drugače …
Več podrobnosti pa v naslednjih prispevkih 😊.
Se vidimo kmalu Butan!