SA’DIYA
UZBEKISTAN
Tekst in fotografija: Staško Humar
Približno na pol poti, več kot tisoč in en kilometer doge poti, med Buharo in Kaspijskim jezerom, leži, nedaleč stran od meje s Turkmenistanom in dolgočasne puščave Karakum, prastaro mesto Hiva.
Tik pred jutranjim svitanjem, se ob pomoči avtomobilskih žarometov, prikaže iz teme mogočno obzidje sredi tega mesta. Za seboj skrbno zakriva pogled na notranjost več kot 2500 let starega mestnega jedra Ičan Kala, …
… v katerem se na malem prostoru stiska množica medres, mošej, palač in veličastnih minaretov, čudovitih zgradb z zelo zanimivo vsebino, ki te v mislih z lahkoto popelje v prastare čase, ko so se tu ustavljale, že krepko utrujene karavane z dragocenim blagom, ki so ga tovorile po Svilni poti.
Obiskovalci mesta, utrujeni od vseh lepot tega kraja, ki so si jih pred večerom ogledovali in si pred spanjem privoščili v prijetnem nočnem hladu še kratek oddih in klepet ob kateri od znamenitosti, so se porazgubili …
… po hotelih in ostalih prenočiščih ter za sabo pustili prazne in nekoliko otožne hodnike in prehode, ki za svojimi vogali in vrati zagotovo skrivajo vse polno zanimivih zgodb iz preteklosti in potrpežljivo čakajo, da jim kdo, v njihovem širokem objemu, prisluhne.
Medtem se prvi sončni žarki že prebijajo preko obzidja in življenje se po mirni noči vrača na ulice mesta.
Le v vogalu zahodnega krila obzidja, ostaja še naprej mirno in tiho. Tu se ob zid stiska skupina srednjeveških grobov, tihih grobov, brez napisov in okraskov, kot bi hoteli ostati neopaženi. Družbo jim delajo le trikotne zastavice, privezane na kole, ki v vetru lahkotno plapolajo in mimoidoče opozarjajo na ta miren kraj.
Nedaleč stran se po nočnem počitku vrača življenje na ozke ulice. Nekateri že hitijo po prvih opravkih …
… drugi pa delujejo še nekoliko utrujeno in se pred močno jutranjo svetlobo skrivajo v senci bližnjih dreves …
Blizu poldneva je že in nekateri turisti so sredi ogledov mestnih znamenitosti začutili željo po kratkem počitku. Eni so posedli v kakšnem od gostinskih lokalov, si privoščili čaj, kavo ali manjši opoldanski obrok hrane, celo vrček hladnega piva ali kozarec vina, si lahko tu dobil, kar je precejšna redkost v muslimanskem svetu. Spet drugi so preprosto sedli na klopco ali nizek zid in uživali na prijetno toplemu jesenskemu soncu, obdani z lepotami tega krasnega mestnega jedra.
Ob najbolj prometnih poteh k zanimivostim mesta, so prodajalci že razstavili svoje blago na ogled prihajajočim obiskovalcem. In na enem delu te poti, …
… nedaleč stran od daleč naokoli prepoznavnega širokega minareta Kalta Minar, se tik ob robu mestnega parka, dogaja naša zgodba.
V živahnem ritmu glasbe, ki seka iz do konca navitih zvočnikov, se zabava skupina svatov. Vneto krilijo z rokami, vrtijo boke in dlani tako, da jim prsti trepetajo v zraku kot metuljem krila v hitrem preletu s cveta na cvet.
Skupina turistov z zanimanjem zastane sredi ogleda zgodovinskih znamenitosti, nekateri se pridružijo svatom pri plesu, ostali pa marljivo tlačijo foto in video posnetke v njihove mobilnike za kasnejši spomin na lepo in zanimivo potovanje.
“Saby, Saby, …” zašepeta, v tem oglušujočem hrupu, poročna priča nevesti na uho.
“Alina ti sporoča, da se žal danes ne more udeležiti tvoje poroke. Nekaj groznega se je baje zgodilo v njeni družini.” »Kaaaj? A je mogoče njena mama …?” zastane Saby glas v grlu ob misli, da se je pripetilo tisto najhuje Svetlani, ki je že dalj časa bolehala za neko čudno boleznijo. Zaradi tega Alina ni upala Saby obljubiti, da se ji bo pripružila pri poročni ceremoniji. Kot drobni vzorci na tankem, svilenem šalu, ki ti ga veter nežno povleče čez obraz, so kot v sanjah, spolzeli skozi njeno glavo prizori iz obdobja ranega otroštva, ko sta bili z Alino kot sestri dvojčici, čeprav nista nič v sorodstvu in je Alina nekaj let starejša od nje.
“Oh groza, kar ne morem verjeti, da se je to zgodilo, in to ravno sedaj, ko sem se tako veselila, da bodo vsi trije, Alina, njena mama in njen brat Aleksandr ob meni na ta pomemben dan,” je Saby čisto tiho zašepetala.
To je bil zanjo tako velik šok, da se ji je kar stemnilo pred očmi in ji je postalo ta trenutek vse ostalo nepomembno in odveč.
Njena družina, ki je sicer živela v Samarkandu, kjer je imel njen oče sorazmerno dobro plačano službo, je imela na vasi, kakšne pol ure vožnje stran od mesta, malo in dokaj razmajano počitniško hišico z nekoliko vrta, ki je mejil na njivo Alininih.
Saby se tega sicer ne spomni a pripovedovali so ji, kako je Alina, ki je imela takrat že malo več kot tri leta, vriskala od veselja, ko so par mesecev po njenem rojstvu, prišli k njim na obisk. Kot v transu je skakala od Saby k Aleksandru, ki je bil mesec dni starejši od Saby, ju objemala in vsem čebljala, kako dobri prijatelji bodo, ko odrastejo.
In res se je njihovo prijateljstvo z leti tako razvilo, da so bili neprestano skupaj, tako pri igri, kot pri delu.
Kdaj točno sta se družini, ena uzbeška in druga ruska, tako zbližali, Saby ni vedela, ker jo to tudi ni preveč zanimalo, je pa bilo seme prijateljsva zasajeno še v času, ko je razpadala Sovjetska zveza.
Alinina mama je bila vedno vesela in že od nekdaj dobra kuharica. Pogosto je pekla tudi kruh, to božansko jed, ki jo je Saby oboževala že od rane mladosti.
A ga ni pekla doma, v njihovi hiši niso imeli krušne peči, ampak v vaški pekarni, v skupni krušni peči, v kateri so zakurili ogenj enkrat na teden in cel dan pekli kruh za vse družine v vasi.
Svetlana je pomagala pri pripravi testa, ki sta ga potem pekova pomočnika še dodatno obdelala in pripravila naoljene hlebčke, da si nekoliko odpočijejo pred peko. Nato je Svetlana te naoljene hlebčke posula s sezamom, jih nekoliko potlačila, z dlanjo še dodatno pritisnila sredino hlebčka in na to mesto odtisnila vzorček z družinskim žičnim žigom za kruh.
Tako pripravljeno testo je predala glavnemu pomočniku, ki je testo razvlekel čez celotno površino krušnega loparja, tako da so bili vsi hlebčki enako veliki, in ga položil v eno od peči, ki jo je pred tem glavni pek pripravil za peko. On je skrbel, da je bila temperatura ravno prava in da na dnu peči, kamor so polagali testo, ni bilo gorečih polen ali ostankov žerjavice.
Ker so imeli dve peči, je delo potekalo tekoče in brez vmesnega čakanja. Izmenično so pripravljali eno peč za peko, ko se je v drugi peči kruh že pekel
Ko je bil kruh pečen, je glavni pek zlatorjave hlebčke hitro in spretno pobral iz peči in jih, enega za drugim, odložil na pogrnjeno mizo, kjer so se potem nekoliko ohladili.
Alina, Saby in Aleksandr so z zanimanjem opazovali peko in potrpežljivo čakali, da pridejo njihovi hlebčki na vrsto. In ko jim je glavni pek dal znak, da so njihovi hlebčki že primerno ohlajeni, so jih nemudoma naložili na odslužen otroški voziček, ki so ga pripeljali s sabo.
Aleksandr je hlebčke pobiral z mize, na katero jih je odložil glavni pek, jih predal Saby, ta pa jih je podajala Alini, ki jih je skrbno zlagala v voziček. Ko je bil voziček napolnjen, so vsi trije kruh nežno pobožali in skrbno pokrili z belim bombažnim prtom ter veselo odpeljali dragoceni tovor proti domu. Pekom se je ob tem prizoru kar milo storilo in dobili so še večji zagon pri peki.
Verjetno je vsakemu, ki je kdajkoli pokusil ta sveže pečen kruh, jasno, da so domov pripeljali kašen hlebček ali dva manj, kot so jih naložili v vaški pekarni.
“Mmmm, kako omamno je dišal,” je pri sebi pomislila Saby in od nekod se je v njene nosnice prikradel ta božanski vonj po sveže pečenem kruhu. Ko so v tretjem razredu bili na šolskem izletu v Buhari, je Saby z denarjem, ki ga je dobila doma za nakup malice, raje kupila lepo krušno štampiljko in jo ob naslednjem obisku podarila Alinini mami.
“Lep je, hvala ti Saby, to bo od zdaj naprej naš družinski žig,” jo je ponosno pohvalila ganjena Svetlana in si z rokavom obrisala solzne oči.
“Oh ti moja draga Svetlana,” je ob spominu na ta dogodek, zastokala Saby, se oprla na roko njene poročne priče Malike in s težavo premagovala jok.
Le-ta pa jo je nekoliko čudno pogledala in ji zašepetala “dragica, s Svetlano ni nič narobe, ni ona vzrok tragedije, zaradi katere jih danes ni tukaj.”
Za trenutek je Saby nekoliko odleglo, nato pa jo je še bolj stisnilo v grlu.
“A se je potem kaj groznega zgodilo Aleksandru?” je zaskrbljeno zašepetala svoji spremljevalki.
“Ja, res je on glavni razlog,” odvrne suho Malika.
“Joj, kaj pa se mu je pripetilo, upam da ne kaj strašnega?” zgroženo vpraša Saby in jo poglega v oči.
Opazi, da je tudi Malika pretresena od te presenetljive novice in ne najde takoj pravega odgovora, s katerim bi jo potolažila.
Malika nekajkrat požre slino, kot bi se ji nekaj zataknilo v grlu in ji končno prišepne…
“Skupina turistov, ga je med avtobusnim postankom na nekem zanikrnem avtocestnem počivališču med Buharo in Hivo, našla na bregu reke Amu Darje,…
… negibnega v pesku.”
Saby je začutila, kako ji strah spreminja obraz v čudno spako. Njegove grozeče, črne lovke se ovijajo okoli njenega vratu in jo zmerej močneje stiskajo in dušijo.
“Oh, … groza, saj ne more biti res,” je komaj slišno zastokala. “pa menda ja ni utonil v Amu Darji?”
Večkrat ji je namreč v zadnjem letu poskušal dopovedati, da se bo zabrisal v Darjo, če ne bo postala njegova žena.
Saby se je zameglilo pred očmi, zašibila so se ji kolena in obšel jo je občutek, da izgublja zavest. Obrazi svatov so ji postali nejasni in čudno zabrisani.
Nenadoma ni več slišala veselega hrupa okoli sebe. Z vso težo se je naslonila na Maliko in v naslednjem trenutku se je pred njenimi očmi zvrstila množica prizorov iz njenega življenja. Niso čakali, da si jih dobro ogleda, brzeli so, eden drugega izrivali iz se včasih v tej naglici kar prekrivali in prelivali med seboj.
… zagleda Svetlano pri pripravi jedi, ki jo bo ponudila mimoidočim na tržnici…
… prikažejo se ji goske in račke, ki sta jih z Aleksandrom večkrat opazovala ob vaškem namakalnem jarku …
… pa Aleksandr na mestni tržnici, ko pomaga mami pri pripravi hrane…
… in polne vreče raznih vrst zrnja, ki jih je občasno prodajal na tržnici.
Prikaže se ji prizor, ko Aleksandr prodaja turistom volnene šale. V ta namen se je naučil celo nekaj španskih besed. “Lana de kameljo para ombres, lana de kameljo,…” zasliši od daleč njegov močan glas.
Vseh mogočih opravil se je lotil Aleksandr in trdo garal, da si prisluži prepotreben denar za poroko. Žal s takimi slabo plačanimi deli mu ne bi uspelo prihraniti v naslednjih desetih letih dovolj denarja, da bi si lahko privoščil tako poroko, kot je običajna v teh krajih.
Na večere, ko sta se utrujena z mamo vračala domov, je prešteval težko prislužene denarce in ugotavljal, da mu vsak mesec manjka več denarja, ker mu je iflacija sproti požrla to, kar je s trudom privarčeval. Spoznal je, da iz te moke ne bo kruha in da mora najti kakšno bolje plačano delo. Povprašal je pri prijateljih in izvedel, da se v tujini da dokaj hitro zaslužiti. Prepričevali so ga, naj gre delat v Rusijo, kjer se baje da v dveh letih privarčevati za eno čisto spodobno poroko, a mu delo v Sibiriji ni preveč dišalo. Povrh tega je bil še vedno močno navezan na mamo in sestro Alino in bi zelo težko zdržal toliko časa daleč stran od njiju.
Pa še nekaj ga je odbijalo od te zastrašujoče Sibirije, nekaj, kar še sam sebi ni hotel priznati. V podzavesti se je bal, da bi tam sredi Rusije lahko srečal očeta, ki jih je zapustil, ko je bil on star komaj sedem let.
Takrat je tudi njegov oče odšel na delo v tujino z namenom, da zasluži nekaj denarja za popravilo hiše in za nakup ene lepe njive, ki bi mladi družinici zadostovala za normalno življenje na vasi. Mami je vsak mesec pošiljal manjše vsote denarja kar v pismih, ki jih je pogosto pisal domačim. Čez dobrega pol leta dela v tujini, se je en dan kar naenkrat pojavil sredi vrat njihoove skromne hiške. Dejal je, da je izkoristil priliko, ko je njegov znanec iz sosednje vasi pripeljal s kamonom nek tovor iz Rusije in je imel slučajno prost sedež v kamionu, ker je njegov sovoznik zbolel. Prinesel je s sabo tudi precejšen kupček denarja, s katerim bodo lahko kupili material za obnovo hiše. Vriskali so in se objemali, ker so bili končno spet skupaj in bodo imeli kmalu lep in udoben dom.
Žal je to veselje trajalo le par dni. Oče se je namreč odločil, čeprav mami to ni bilo najbolj všeč, da se vrne še za kakšno leto v Sibirijo, da zasluži še za tisto lepo njivo, ki so jo imeli zaenkrat samo v najemu. In se je na žalost vseh treh, ki so ostali doma, odpeljal nazaj s tistim njegovim znancem.
Čez poletje se je poštar vsak mesec redno pojavil pri njih in prinesel njegovo, običajno že težko pričakovano pismo, v katerem je bil vedno lep bankovec, ki jim je doma zelo prav prišel. S prihodom jeseni in nato mrzle zime pa so njegova pisma zmeraj bolj poredko prihajala domov. Tik pred novoletnimi prazniki, ko so že nestrpno čakali nanj, se končno le prikaže na vratih poštar z njegovim pismom. Tudi v tem je bil bankovec za priboljške, bilo pa je še nekaj, kar jim ni bilo prav nič všeč. Oče jim sporoča, da za praznike ne bo prišel domov, ker je sprejel neko bolje plačano delo v nekem rudniku, ki pa je bolj daleč stran od doma in v tej hudi zimi sredi Sibirije verjetno ne bo našel prevoza do doma. Obljubil pa jim je, da bo takoj, ko se bo otoplilo, prišel domov.
In je pomlad potrkala na njihova vrata, tudi poletna vročina se je že pregrizla skozi stene njihovega doma, očeta pa še od nikoder. Tudi njegovih pisem ni poštar več prinašal v hišo.
Nekega vročega poletnega večera pa nekdo potrka na vrata. Aleksandru je kar poskočilo srce od veselja, ker je bil prepričan, da je to njegov oče in je oddrvel do vrat, da ga prvi objame. Tam pa ga ni pričakal oče ampak tisti šofer iz sosednje vasi, ki bi se rad nekaj zaupnega pomenil z njegovo mamo. Z Alino sta morala takrat v sosednjo sobo, kjer sta v temi vlekla na ušesa, kaj bo ta človek povedal njuni mami.
Čez čas sta v kuhinji zaslišala tiho mamino ihtenje, ki se je kmalu spremenilo v histeričen jok in glasno zmerjanje. Nato sta zaslišala, kako so se zaprla vhodna vrata in težke korake, ki so se zgubili za njihovo hišo.
Boječe sta odprla kuhinjska vrata in stekla k mami, ki si je brisala solze v predpasnik. Bala sta se jo takoj vprašati, kaj se je zgodilo in sta preplašena čakala v maminem objemu, da se nekoliko potolaži in jima razloži, kaj se je zgodilo.
“Vajin oče se ne bo vrnil domov. Tista prekleta Sibirska volkulja ga je med snežnim viharjem zvabila pod odejo, mu zastrupila um in požrla dušo!” je togotno dejala.
Tu se je mamin glas skrhal in je bridko zajokala. Tudi Alina in Aleksandr sta zajokala in se še bolj stisnila k njej. Alina je že dojela, kaj se je z očetom zgodilo, saj je podobne zgodbice že slišala od starejših prijateljic, Aleksandru pa ni bilo čisto jasno, kaj se je dogajalo z očetom potem, ko ga je ta sibirska volkulja zvlekla v njeno sobo. Zaradi tega se je vanj naselil nek čuden strah, saj je v šoli že slišal grde zgodbe o sibirskem volku in dobro je vedel, kako zahrbtna in strašna žival je to.
V mračni kuhinji, v kateri so še naprej sedeli in smrkali, so se mu prikazale zlovešče oči hudobne sibirske volkulje, ki se je splazila k očetu pod odejo v tisti čudni hiši na severu Sibirije. Videl je, kako ta pošast gleda nemočnega očeta in kako z okrvavljenimi, ostrimi zobmi, vleče iz očetovega trebuha, vso preplašeno in trepetajočo dušo. In ko je volkulja odprla njen strašen gobec, da bo požrla očetovo dušo, je Aleksandr kar poskočil in se še bolj stisnil k mami ter prekril oči z dlanmi, da ne bi videl tega strašnega prizora.
Od takrat naprej ni več spraševal nikogar o tem groznem dogodku in tudi nobenemu ni povedal, kaj se je njegovemu očetu zgodilo.
In ko je sedaj, že odrasli Aleksandr tuhtal, kako hitreje do potrebne vsote denarja, je nekega dne izvedel od znanca iz sosednje vasi, da pri neki multinacionalki iščejo šoferja tovornjaka za prevoze med Uzbekistanom in Turčijo in to za zelo dober denar.
“To bo prava stvar. Šofiranje, to je nekaj kar si želim početi, moči imam pa tudi dovolj, da lahko sam zamenjam kolo na tovornjaku, če je potrebno!” si je pri sebi dejal in si pomel roke.
Aleksandru so bila namreč motorna vozila že od nekdaj zelo pri srcu. Najprej so mu dovolili, da je že kot malo starejši fantič, dirjal z motorno frezo po domačem vrtu in okrog hiše, potem je kmalu presedlal na moped, pa traktor, kot rosno mlad in golobradi mladenič pa je že ponosno in pogosto vozil stričevo razrukano Lado, čeprav še ni imel vozniškega dovoljenja.
Tista Lada je bila v tako slabem stanju, da so se mu ljudje na daleč umikali z makadamske ceste, ko so opazili, da vleče za seboj gost oblak prahu, vendar se je v njej počutil kot car. Vedno je vozil s popolnoma pohojenim pedalom za plin. Pa ne zato,da bi čimprej nekam prišel ampak preprosto zato, ker bi mu drugače crknil motor.
Z njo je enkrat peljal Alino in Saby proti oddaljenemu bombžnemu polju. Ja, to je bila prava moška vožnja po kolovozih in stranskih makadamskih poteh. Pohodil je plin do konca, da se je kar kadilo za njimi, prahu pa je bilo na pretek tudi v kabini. Obe punci sta vreščali od strahu, ko jih je premetavalo pri divji vožnji preko cestnih lukenj, njega pa je to nadvse zabavalo.
Žal se pred vožnjo ni prepričal, koliko goriva je bilo v rezervoarju in so ostali na močno zablatenem delu kolovoza, dve uri hoda od doma, če si bil brez torb in dobre tri ure, ko je od doma tovoril polno, petindvajsetlitrsko kanto goriva. Polno pa zaradi tega, ker ni hotel izzivati usode in si nakopati dodatne sramote, če bi v povratku domov ponovno ostal brez goriva sredi ceste.
Najhuje pri vsem tem pa je bilo zbadanje deklet v naslednjih letih, ko sta se deklini prešerno zabavali ob spominu na to grdo dogodivščino, s katero je verjetno izgubil kar precejšnje število točk pri Saby.
Sedaj pa, po tolikih letih, ko se mu je končno ponudila prava prilika, da se v tem poklicu dokončno dokaže, je z velikim veseljem sprejel službo šoferja velikega tovornjaka, vlačilca na dolgih, več tisoč kilometrskih relacijah.
Pri vožnji s to orjaško mašino je nepopisno užival, poleg tega pa še zelo dobro zaslužil in bo lahko v kratkem privarčeval za poroko, na katero bo povabil več kot tisoč ljudi, če bo po sreči, celo tisoč dvesto. Samo, da še Saby končno prepriča, da vzame za moža njega in ne tistega študenta, ki ga je spoznala na bombažnih poljih.
Tistega študenta, ki je enega lepega dne, na začetku študijskega leta, prišel v njihovo vas, v okviru obvezne študentske pomoči vaščanom pri obiranju bombaža. Skupaj so on in še kopica njegovih sotrpinov s faksa, prikorakali na polje kot odrešitelji, brez pomoči katerih, vaščani ne bi tisti dan zaslužili niti za sol in mrzlo vodo. Ti bodoči arheologi so se lotili dela v njihovem prepoznavnem stilu, počasi in zelo previdno.
Cel dan so se “trudili” a na koncu dneva je bilo v njihovi skupni malhi, približno toliko bombaža, kot ga tu drži Svetlana v rokah.
V zameno za skoraj prazno malho in nekaj pijače, ki so jo privlekli s seboj, so potem dobili od vaških deklet svež kruh in razne slaščice, ki so jih doma “same” spekle in tako je bil proizvodni krog sklenjen.
Cel dan in še pozno v večer so se vsi prav lepo zabavali, kar je bilo po svoje še več vredno, kot ves bombaž, ki bi ga ob resnem delu nabrali.
Naključje je hotelo, da so ravno tisti dan imeli prosto tudi maturanti na srednji šoli, katero je obiskovala Saby. Le-ta je, kot mnogokrat v preteklosti, prišla pomagati Svetlani, Alini in Aleksandru. Čeprav trdno odločena, da ne bo nikoli živela na vasi, se ni branila kmečkih opravil. Pri tem je bila celo zelo spretna.
S svojo brhko in gibčno postavo je takoj padla študentariji v oko in tako naprej,… kot se običajno dogaja v takšnih prilikah.
Skratka, da ne bo štorija predolga, na koncu tistega “napornega” delovnega dne, sta bila maturantka Saby in absolvent arheologije Aziz zatreskana do ušes.
Spomin na ta prelepi dogodek, je Saby za trenutek preusmeril tok omotičnih spominov, ki ga je povzročila strašna vest o Aleksandru, v obdobje, ko se je ljubezen med njo in Azizom krepila do te mere, da sta danes tik pred poročnim slavjem.
Kot sveže zaljubljena sta precej potovala po prastarih mestih na Svilni poti.
Pred očmi ji je zasijal trg Registan v Samarkandu, mesto njunega prvega nočnega sprehoda, kamor sta se kasneje rada vračala, še posebej v vročih poletnih večerih in takrat ji je Aziz pripovedoval vse mogoče zanimive zgodbe o teh palačah in o življenju, ki se je pred davnimi časi odvijalo za zidovi teh zgradb.
Tudi v Buhari sta preživljala nepozabne sprehode po starem mestnem jedru, polnem prekrasnih medres in ostalih zgodovinskih objektov, ki so še posebej privlačno delovali v raznobarvni večerni razsvetljavi.
Tudi sprehodi ob vznožju mogočnega obzidja starodavne trdnjave Ark, kjer je Aziz večkrat pomagal pri arheoloških raziskavah, so ji ostali v prlepem spominu.
Njen Aziz je bil že takrat zelo načitan in praktično ni bilo njenega vprašanja, na katerega ne bi imel ustreznega odgovora. Je pa res, da ji je na določena vprašanja odgovoril s kakšno zapleteno razlago znanega misleca, ki ni dajala direktnega odgovora na vprašanje in si jo je bilo mogoče razlagati tako ali drugače.
Največkrat so se takšne vrste odgovori nanašali na kočljive razlage pravic in dolžnosti obeh partnerjev v skupnem življenju. Vendar ona s takimi odgovori ni bila vedno zadovoljna in je zahtevala njegovo jasno in nedvoumno stališče do določenega problema. Enkrat sta se zaradi tega, ker ji ni hotel direktno odgovoriti na neko njeno, z moškega zornega kota, provokativno vprašanje, skoraj sprla. Naslednji dan ji je bilo žal, da je tako trmoglavila.
Kmalu za tem neljubim dogodkom pa je na spletu zasledila zanimiv strokovni članek neke psihoanalitičarke, ki je govoril o tem, da v vsaki ženski ždi volkulja, ki varuje ženske instinkte. Le-ti pa že po naravi niso ubogljivi in se jih ne da kar tako udomačiti in podrediti. “Poglej, poglej,” pri sebi reče Saby “saj to je vendar natančna preslikava moje duše,” srečna doda, ko spozna, da ni nič narobe z njo, če v sebi čuti to divjo, neukročeno žensko. “No, no, dragi moj Azizek, boš ti že videl kdo bo imel ta zadnjo besedo v družini,” samozavestno doda pri sebi.
V družbi njenih prijateljic je že med študijem izvedela za nekaj primerov, ko so ženske med nosečnostjo z močjo svoje volje izbrale spol svojemu zarodku. Ker je bila popolnoma prepričana, da to niso bile le govorice, je o tem precej razmišljala in se odločila, da bo tudi ona to storila. Njena skrita želja pa je postala, da bi to početje tudi strokovno dokazala in utemeljila.
Pri sebi si je dejala “če lahko ženska odraslega možakarja spremeni v par mesecih v babo (oprostite izrazu), potem bom pa tudi jaz v sedmih mesecih prepričala mojo malo ribico, ko bo plavala v mojem trebuhu, da bo to, kar bom jaz hotela,” in v mislih je zagledaa lično zibko, v katero bo položila njunega prvega otroka, njuno preljubo hčerkico.
“Kateri odtok bom namestila v zibko,” je potem pri sebi razglabljala “še niti dobro ne vem, mi bo pa že Aziz pri tem pomagal,” je zaključila.
Čez prizorišče, kjer je omotična Saby pozabila kaj se z njo v resnici dogaja, povleče močan piš vetra in povabi na ples svilene šale bližnje prodajalke rut in šalov ter Sabyine dolge lase.
Saby seže z roko v lase ne pusti vetru, da bi ji razkuštral poročno pričesko, vendar ne odpre oči in še naprej sledi čudnim prizorom, ki jih kličejo njene mračne misli v njeno glavo.
Nenadoma zagleda pred seboj nenavadno oblečeno tujo gospo, ki se ji v temni senci njenega črnega senčnika, tiho in z mehkimi koraki približuje. Čeprav ne vidi njenih oči, čuti, da gleda samo njo. Počasi se ji približuje, po mačje se pomika naravnost proti njej, kot bi hotela iti skoznjo. To Saby spravi v nelagodje in ko se ji hoče umakniti, zasliši v daljavi grmenje.
Na nebu nad starodavno trdnjavo Ark se začno zbirati temni oblaki. Skoznje se prebijajo le ozki snopi svetlobe, ki zdrsnejo preko obrambnega zidu in na njem naslikajo čudne zaplate bleščeče bele svetlobe …
… v naslednjem hipu se popolnoma stemni. Prikaže se ji podoba dveh žensk, ki tiščita k sebi svoji torbici, medtem, ko ju nekaj vleče v višave, daleč stran od nje. Kmalu izgineta iz njenega vidnega polja, ona pa ostane sama, popolnoma sama. Le gosta tema in popolna tišina ji delata družbo.
Skozi temo se ji prikaže močno osvetljena slika fasadnega reliefa ene izmed medres v Buhari. Posamezni elementi reliefa se začnejo premikati in prekrivati ostale, nekateri pa od te močne svetlobe skoraj pregorijo.
“Kaj se tu dogaja?” se pri sebi vpraša Saby.
Močno osvetljen prizor ponovno zamre v temo, ki jo v naslednjem trenutku predre snop prečudovite zlate svetlobe, ki se počasi prebija skozi vrh rebraste kupole mavzoleja Amir Temur.
Tja jo je Aziz peljal, ko sta se dobila na prvem zmenku v Samarkandu.
Čudovita in neizmerno vabeča je ta svetloba z vrha kupole.
“Ampak, saj, … saj v tej kupoli sploh ni okna!” zajeclja. “Le od kod torej prihaja ta svetloba?” pomisli Saby, svetloba pa se ne ozira na njene pomisleke, ampak se počasi in vztrajno širi proti njej.
Začuti, da postaja njeno telo lažje in lažje, skoraj je že brez teže in nekaj jo nezadržno vleče tja gor, v praznino črnega neba. Kmalu se ji zazdi, da se je telesa že znebila in bo v naslednjem trenutku odšla daleč, daleč stran. V strahu zašepeta “ojoj, a je.. a je to konec?”
Tedaj pa zasliši v daljavi komaj zaznaven, vendar znan glas, ki zateglo kliče njo, Saby. Sprva ne dojame čigav glas je in kaj ji hoče povedati, ko pa le-ta ojača in se ji približa, prepozna v njem Alinin vesel glas, ki jo kliče in vabi k sebi.
Pred seboj zagleda nasmejano Alino, ki jo opazuje skozi oblak bombažnih cvetov.
“Oh, Alina, draga moja prijateljica, jaz odhajam, nekam drugam me kličejo,” jo otožno ogovori, ko se ji le-ta čisto približa.
“Saby, ne trapaj! Kaj pa sanjaš pri belem dnevu in govoriš takšne neumnosti. Zbudi se, vsi te že nestrpno čakajo!” ji Alina v smehu odvrne.
“Saby, hej Saby, a ti je slabo?” zasliši nek drugi glas, ki jo kliče iz te čudne omame.
Začuti, da jo neke roke trdno držijo in sunkovito stresajo. Odpre oči in zagleda ob sebi njeno poročno pričo, ki strahoma bulji v njen spačen obraz. Saby z motnimi očmi strmi vanjo in nič ne reče. Nato pa le s težavo spregovori.
“Ja, res se grozno počutim. Ne morem in ne morem verjeti, da je Aleksandr res to storil,” s težavo iztisne iz sebe.
“Daj no, pomiri se. Saj ni tako grozno. Aleksandr se je resda napil vode, ampak ne tiste iz Amu Darje. Pri vračanju iz Turčije, kamor je s težkim tovornjakom odpeljal poln tovor bombaža, ga je vest, da se boš ti poročila z drugim, tako zelo potrla, da se je kmalu zatem ustavil na zanikrnem parkirišču, nekje med Kivo in Buharo, v tamkajšni trgovini kupil steklenico najcenejše ruske vodke in jo na dušek izpraznil. To je bilo za njega, ki ni bil vajen prekomernega opijanja z vodko, preveč. Ko mu je postalo slabo, se je opotekel na rob rečnega brega, s ciljem, da v vodo izbruha ta odvraten ruski tujek v svojem telesu, a ga je na srečo posekalo, še preden je prikolovratil do vode. Nekaj metrov pred brežino rečne struge, je obležal na hrbtu kot naplavljeno truplo utopljenca. Alino in njegovo mamo je ta vest tako prizadela, da po treh dneh še nista prišli k sebi.”
“Oh Aleksandr, ti tepček, saj vendar veš da si midva nisva bila usojena za skupno življenje” je nekoliko odleglo Saby pri srcu.
“Poleg tega sem ti neštetokrat povedala, da hočem živeti v mestu, kjer bom lahko vodila svojo šolo, ti pa si trmasto vztrajal, da v mesto te nihče živ ne spravi in da so šole totalno brez veze in odvečen balast v življenju. Mar res nisi dojel tega? Živela bom v mestu, kjer sva z Azizom našla eno čudovito, čeprav precej porušeno staro graščino, ki pa so jo že začeli obnavljati. Tam bo najin dom, ki si ga bova uredila v starem stilu, tam bo živela moja družina in tam bom imela svojo šolo.”
“Prostore bom opremila z luksuznim pohištvom in iz zlatih kelihov bomo skupaj s prijatelji pili vrhunsko vino …
… stene bova okrasila z dragocenimi slikami, po tleh pa pogrnila prave svilene preproge,…” je Saby v mislih slikovito opisovala Aleksandru njen novi dom, svoji spremljevalki pa dodala “ne boj se draga, sedaj sem že čisto pri sebi.”
Pred seboj opazi svate, ki se pomešani z naključnimi obiskovalci zabavajo ob hrupni glasbi. Odleže ji za trenutek, se nasmehne, nato pa ponovno zresni.
“Draga moja Saby,” se tihi Azizov šepet ujame v Sabyino uho. “Sporočam ti veselo novico. Na koncu današnje petkove molitve, mi je skrivni glas povedal, da je uslišal moje goreče prošnje v zvezi z najinimi otroki in mi naznanil rojstvo najinega prvega otroka. Komaj čakam in se že sedaj veselim tega dogodka. Draga Saby, rodila boš dečka, za keterega sem že izbral ime. Abdulloh bo!”
“Dragi Aziz,” mu Saby še tiše odgovori. “Verjetno tvoja prošnja ni bila precizno definirana, ali pa odgovora nanjo nisi pravilno dojel, saj jaz vem, vem, da bo najin prvi otrok deklica, ime ji bom dala pa tako, kot je ime hčerki moje prijateljice s faksa. Veš, tiste, ki je hotela moža presenetiti z novico o prvi nosečnosti, se odpravila v Taškent h ginekologu, da je ne bi v Samarkandu kdo izdal in v strahu, da znanci, ki jih je na tej poti srečala, ne zivedo novice prej kot njen mož, zatajila svojo nosečnost na nočnem hitrem vlaku proti domu, ko jo je v trenutku, ko je hotela prijeti za težak kovček na polici nad njenim sedežem, ustavila tuja turistka z besedami “gospa, vi ne smete dvigati težkih bremen, ker ste noseči, pustite, da vam moj mož pomaga pri tem!”.
“Veš, dragi moj Aziz, najin prvi otrok bo deklica in ime ji bo Sa’diya, Sa’diya in pika!” ponosno zaključi in v zmagoslavju ne opazi Azizovega obraza, skritega za živobarvnimi baloni, obraza s skrivnostnim nasmeškom in jamicama zadovoljstva na licih. Preslišala je tudi njegov glas, ki ji je čisto tiho sporočil…
…”happy wife, happy life!”
Samsara potovanja
Adobe Stock
Samsara potovanja
Samsara potovanja