LOV NA HAGGISA
ŠKOTSKA
Pripravljen sem. Nepremočljiva vetrovka. Visoki škornji. Čepica ali lovski klobuk? Ne, s čepico izgledam, kot da grem na partijo golfa, ne pa na lov. S kančkom očesa ošinem puško prislonjeno na steno. Saj zmorem. Sploh pa, ne bom sam v Višavju. Prijatelji, ki sem jih spoznal na Škotskem so se mi ponudili za vodenje. Poznajo teren…
Odpravim se v zgodnje jutro. Še daniti se ni začelo. Iz Invernessa se odpeljem proti razgibanim goram v notranjosti Škotske. Travnata pobočja z zaplatami gozda. Goli vrhovi obrušeni od vetra in dežja. Tega pogleda se nikoli ne bi naveličal.
Vem, da so ti vrhovi in gozdovi polni življenja, divjadi, zajcev, ampak za Haggisa pa še nisem slišal. Prijatelji so me prepričali, da je lov nanj prava pustolovščina. Zahteva popolno zbranost, umirjenost, skratka pravi izziv. Prijazno so mi ponudili že četrti viski. Ampak, kako sploh zgleda ta Haggis?
To je zanimivo bitje, pravijo. Živi samo v škotskem Višavju, nemogoče jih je udomačiti zaradi njihove divje narave. Odlično prilagojeno za življenje na strmih gorskih travnikih. Brlog si naredi v zemljo, kot kakšen svizec. Na pogled naj bi bil sicer nekoliko manjši, njegova največja posebnost pa sta krajši dve nogi, ker hodi okrog hriba vedno v isto smer. Naloga lovca je odkriti, katera je tista smer, nato pa samo počakati ali odriniti v nasprotno in postaviti zasedo. Nazaj ne more zbežati zaradi krajših nog na eni strani telesa. Z odprtimi usti sem poslušal sogovornike. Pa kako je okusen pravijo. Prava specialiteta. Dokaz škotske superiornosti v primerjavo z dolgočasno angleško kuhinjo. Če ne verjamem, naj se le usedem v tradicionalno restavracijo in preizkusim.
Dobro. Pa je dovoljen lov nanje? Seveda pravijo. Na severu Škotske še vedno obstajajo neprehodna močvirnata šotna barja kamor še ovce ne zahajajo. Po tamkajšnjih gorah jih kar mrgoli.
Neučakan sem. Kje se prijatelji obirajo. Zdanilo se je že, jaz pa stojim tu sredi ničesar, premočen od jutranjega dežja. Sem zgrešil lokacijo? Prepričan sem da smo zmenjeni prav tu…..
….ali bi lahko poskusil kar sam? Ne, izgubil se bom v tej neskončno prazni pokrajini,….
….Dovolj imam. Kot kaže jih ne bo. Naslednjič jim bom povedal kar jim gre. Mislil sem, da Škoti držijo obljubo.
Lačen postanem. Nič, tradicionalna gostišča – Inni se odpirajo. Zavijem na parkirišče pred staro kamnito stavbo. Na meniju tipični škotski zajtrki. Takoj uzrem ponudbo: Haggis with neeps and tatties. Haggis s kolerabo in krompirjem. Pogoltnem slino. Če ga že nisem mogel loviti, poizkusil ga bom pa vseeno.
Natakar postavi pred mene krožnik in reče: Prvič jeste Haggis, našo tradicionalno jed?
Nasmehnem se in pokimam. Želel sem mu potožiti o svoji jutranji dogodivščini, a me prehiti, se skloni in s čudnim nasmeškom nadaljuje: Veste, v bistvu gre za zmečkana, pečena ovčja jetra, srce in pljuča. Ampak take, naivne turiste radi naplahtamo, da gre za avtohtono škotsko žival. Morali bi videti njihove izraze na obrazih, ko izvedo resnico.
Zakrohota se in odkoraka novim gostom naproti. Vam smem predlagati tipično škotsko kulinariko za zajtrk?
Suzana Pomer
Samsara potovanja
Samsara potovanja
Samsara potovanja
Janez Gradišar