Flykra vabi na Ferske otoke
FERSKI OTOKI
Pišem iz posebne otoške dežele. Dežele, kjer je vreme večna uganka in tako spremenljivo, da smo prebivalci popolnoma imuni na večino vremenskih situacij. S ponosom zremo na kratko, a pestro zgodovinsko dogajanje in na simbole, ki otočje slikajo kot samostojno suvereno območje. Zgodovinski zapisi pravijo, da dežela nosi ime mojih prednikov – »otočje ovac«. Kako tudi ne! Smo povsod, tudi na najbolj nemogočih mestih. Dejstvo, saj nas je vsaj petdeset odstotkov več kot ljudi. In da, če približate googlove satelitske posnetke, NAS zagotovo najdete prej kot ljudi.
Khm, naj se vendarle predstavim… Moje ime je Flykra, ena izmed ponosnih ferskih ovac. V lokalnem jeziku ime pomeni ‘snežinka’, ki resnično tu in tam pade na otoku Eysturoy, kjer preživim večino časa in to v najlepšem kraju na Ferskih otokih po imenu Gjogv. Gjogv je tipična ferska vas, kjer so strehe za zaščito pred vetrom prerasle s travo.
Lesene hiške se idilično zlijejo z okolico v svoji temno rjavi ali beli barvi. Le korak iz vasi in že ste v objemu opojne zelene barve – travniki, pašniki vsepovsod do koder seže oko. Rahli odtenki zelene, ki se le tukaj sveti kot čisto zlato in prerašča strma pobočja iz morja štrlečih črnih klifov. Trava je mehka, konstantno mokra tla se rahlo udirajo pod nogami, v potočkih in hudournikih teče kristalno čista pitna voda in blatna kopel je vedno na dosegu noge. Le kaj bi si lahko ena starejša ovčka lepšega želela! V jeseni življenja se spominjam prelepih poletnih izletov v lovu za najboljšo kulinariko na druge otoke Fercev.
Sem že babica in vsi backi ter na klifih živeči oranžno-nogi mormoni z veliko pozornostjo poslušajo o mojih dogodivščinah, prigodah in nezgodah. A še sem tukaj, priča temu, da smo ferske ovce posebne in močne. Kadar lazimo preko pečin, da najdemo tisto najbolj mamljivo in sočno travo nekje na skriti polici strmega klifa, ne razmišljamo veliko. Pred seboj imamo le en cilj: ‘zelena sočna trava’. Ja, je nevarno in kdaj pa kdaj se pripeti kakšna nesreča. A naša posebnost je, da v genih nosimo zapis spretnih koz.
Turisti, ki jih je vedno več, nas občudujejo iz avtomobilov ali čolničev. Nekateri so dovolj drzni, da so začeli uporabljati tudi naše pešpoti. Ne pustimo se motiti pri uživanju slastne trave, jih pa kdaj moramo naravnost občudovati ali se jim od srca nasmejati. Tako sem nazadnje videla ljudi odete v vsemogočne nepremočljive naprave, ki so izgledali precej izvenzemeljsko, ko so si udirali pot do razgledišča. Prav nič ni kazalo na to, da jim ta oprava kakorkoli pomaga. Premočeni so bili do kože in videli niso nič. Veter bi jih skoraj odpihnil ter jih za našo zabavo napihnil kot balone. Videti bi morali obraze, ki so negotovo strmeli v pot pred seboj, se drsali v blatu, prečkali nenadoma narasle potočke in se spraševali ali se bo gosta megla spustila še nižje 😊 Jaz in ostale ovce pa smo mirno žvečile travo ter uživale v svežem ferskem zraku, prepojenem z vlago in sladkim dežjem. Za moje kosti je blatna kopel naravnost super!
Le dež nam razkrije razliko med ljudmi, domačini in turisti. Domačini so kot ovce, enostavno se ne pustijo motiti. Ko je močan dež ostanejo doma, saj imajo na razpolago še 363 dni negotovega vremena, ki ga bodo izkoristili za sprehode. Načeloma pa, le kdo v dežju potrebuje dežnik, saj lokalni prebivalci niso iz sladkorja! Lastniki z nami lepo ravnajo, pustijo nam svobodo ter nas enkrat letno nekje junija ali julija ostrižejo. Tega ne maramo, ker nas vsaj trije ovčarski psi ter 12 ljudi preganja gori, doli in naokoli, da nas končno zbašejo do kraja za striženje. Ta dan je zagotovo sobota (nedelja je dan za počitek in bogoslužje lastnikov) – najbolj stresna sobota v letu, ob tisti negotovi, ki sledi v oktobru. Dva dneva kot iz nočne more in tista oktobrska sobota je lahko usodna. Ja, življenje na Ferskih otokih je tako krasno in brez stresa, da bi si enostavno želela, da je moja življenjska doba precej daljša.
No, še vedno smo na boljšem kot slavni lososi ter precej bolj svobodne. Lososi menda res ustvarijo največ prihodka in donosov, a kljub vsemu naši volni še vedno rečejo ‘fersko zlato‘. In čedalje bolj je nepogrešljiva, zahvaljujoč vsem domačim modnim umetnikom. Moja prelepo bela volna se prodaja za tisoče ferskih kron in v vasi imajo vsi prebivalci vsaj en kos spleten iz le-te. Slišim, da nekateri turisti nabirajo runo naokoli po hribih. Le kaj jim bo?! Premalo je za rokavice, premalo za prodajo… morda služi kakšnim trapastim vraževerjem. Kdo bi jih razumel!
Avtorica zgodbe: Flykra
Suzana Pomer
Samsara potovanja
Samsara potovanja
Samsara potovanja
Samsara potovanja