EN DAN V OMANU
Kolesa Toyote poskakujejo čez kamenje, drobir in luknje, ko se v koloni vzpenjamo po ozki gorski cesti (beri: kolovozu). Pravo nasprotje vožnji po mehkem puščavskem pesku, ali širokih avtocestah okoli Muskata. Domačini so mi povedali, da je bilo letos več dežja kot ponavadi in to se hitro opazi v hudourniških grapah ob poti. Pozno popoldne že meče sence po pobočjih gora, rdeča barva sončnega zahoda začenja prevladovati nad sivo, skalnato. Poiskati moramo prostor za kampiranje. Suhe rečne struge so primerne zaradi mehkobe tal in edinega ravnega površja. Seveda mora biti vreme primerno, saj bi nenadna nevihta strugo kaj hitro spremenila v reko. Utaborimo se na naravnih terasicah, dvignjenih nad okoliško dolino. Malo naprej stoji osamljena kmetija, kot kaže ob manjšem izviru vode, kar je ključno v tem sušnem okolju.
Temperature v gorovju Hajar so veliko ugodnejše kot v glavnem mestu Muskatu. Sredi dneva so prijetnih 25 stopinj. Suh zrak z rahlim vetričem je prijeten na vdih in popolnoma drugačen od vlažnega obalnega. Prebivalci Muskata ne skoparijo s klimatskimi napravami, zato večkrat rečem, da ima omanska prestolnica največji razpon temperatur med hoteli in ulico. A tu v gorah je vse drugače. Prebivalci že dolgo vedo, da so ti kraji ugodni za kmetijstvo, saj pade vsaj petkrat toliko padavin kot v sušni notranjosti Omana.
Pohitimo s postavitvijo šotorov in pripravami na večerjo. Vsak hitro najde svoje delo, zato smo pred temo že udobno nameščeni v svojih zložljivih stolih. V loncu se danes kuha zanimiva enolončnica z morskimi sadeži. Ideja je bila dobra, izvedba prav tako in kmalu vsak do zadnjega »pomije« svoj krožnik.
V okolici smo nabrali nekaj lesa in ogenj v sredini našega kampa prijetno prasketa. Tudi luna je že vzšla nad sosednjim hribom in nam posvetlila nočno nebo. Poigramo se z lučkami in fotoaparati. Nastalo je nekaj simpatičnih fotografij. Sledi sproščanje ob tabornem ognju. Meni osebno je najbolj všeč kramljanje z do včeraj še popolnoma neznanimi ljudmi, danes pa smo si že delili večerjo, se pogovarjali o različnih poteh po svetu ter delali načrte za prihodnje dni.
Prav tako kot zahod je tudi sončni vzhod v Omanu zgoden. Sončna predstava v barvah se ponovi v obratnem vrstnem redu in nočna vlaga se hitro posuši, ko žarki priplezajo čez okoliške gore. Zajtrk je na mizi, kava na gorilniku in kruhki pogreti v ponvi. 😋
Malo držav omogoča svobodno kampiranje, zato Oman pritegne obiskovalce v pričakovanju drugačnega oddiha, svobode in avantur. In prečenje gorovja je eden »nujnih opravkov« potovanja. Veliko ljudi najame voznike, ki jih v enem dnevu pripeljejo čez gorovje ter jih nastanijo v notranjih mestih države. A ne mi. Z vso potrebno opremo se podamo na dvodnevno kampiranje, na pristno doživetje narave, preden se spustimo v sušno deželo onkraj hribovja.
Pospravili smo naše včerajšnje prenočišče in se podali naprej. Dolga pot je še pred nami. Ampak ne bomo se samo vozili. Nekatere doline ponujajo panoramske poglede, nad katerimi se preprosto moraš ustaviti. Na višjih točkah se odpre pogled na milijone let erozije rek, ki so izdolble kanjone, v globino tudi do 1 km. Včasih lahko stopiš čisto do roba, da se ti zatresejo noge ob samem pogledu, včasih le nemo opazuješ rdeče in zelene plasti, zgubane in zmečkane kot papir v pobočjih gora. Že stari Mezopotamci so vedeli kam pošiljat svoje trgovce po kvalitetno bakrovo rudo.
Ob spustu se parkiramo ob vstopu v ozek kanjon. Nekaj lahkotnega lazenja čez raztresene balvane, brodenja po topli sladki vodi in poslušanja žab. Kačji kanjon, pravijo. Z vrha gorske ceste je lepo videti njegove okljuke, ki se kot kača vijejo med strmimi stenami.
Gorovje Hajar skriva sicer že stoletja znano lastnost, ki so jo prebivalci izkoristili do zadnje kapljice. Lahko rečemo, da brez teh hribov Omana ne bi bilo. In dokaz najdemo takoj za vogalom, ko na manjšem pobočju opazimo vas, okrog katere se razprostirajo terasasta polja, ki jih obkroža velik nasad datljevih palm. Ob pogledu na živo zelene njive, temno zelene palme ter popolnoma sivim ozadjem gora ostanemo brez besed. Sprehodimo se skozi vas. Ljudje še živijo preprosto kmečko življenje, dobili so sicer povezavo s svetom, a napredka Omana ne morejo dohitevati. Vodo, njihovo življenjsko silo so ukrotili iz globokih izvirov in iz suhe nerodovitne zemlje naredili raj. Pri vsem tem so s sodelovanjem skupnosti (brez privatizacije) vzpostavili pravičen sistem razdeljevanja te dobrine. In ta sistem deluje že 1500 let. Želim si, da bi deloval še naslednjih 1500.
V Omanu vedno opazujemo nasprotja, ki se ob nagli modernizaciji kažejo na vsakem koraku, a vodovodni sistemi so ostali tista vez s preteklostjo in ključni element povezovanja v modernem individualističnem svetu.
Naša pot čez gorovje Hajar se konča pod najvišjo omansko goro – Sončno goro in najvišjim kanjonom na Arabskem polotoku. Poiščemo prostor za kampiranje in naša zgodba se začne znova …
Ampak čakajte. Kje pa je puščava? Kje so bele sipine? Kaj pa velika mesta v oazah? Kaj nima Oman tudi pristanišč in ladjedelnice?
Seveda, a to nas vse še čaka. Potovanje se je šele začelo…
Samsara potovanja
Adobe Stock
Samsara potovanja
Samsara potovanja