NEBEŠKA CESTA
OD LHASE DO PEKINGA IN OBRATNO
Vse do leta 2006 je bilo možno na Tibet po cesti ali zraku. Ekonomski in komunikacijski razvoj Tibeta do takrat je bil omejen. Kmalu je postalo jasno, da če si Tibet želi razvoja, bo potrebno nekaj storiti. Ena od rešitev je bila železniška proga, ki bi Tibet povezovala s preostalo, razvito Kitajsko. Drage letalske karte so mnoge odvrnile od potovanja na streho sveta. Ne samo preprostim ljudem, tudi mnogim poslovnežem, … Tudi cesta, ki je do takrat že povezovala Tibet z osrednjo Kitajsko, ni najbolj praktična, saj je lahko pot levo in desno lahko trajala po več dni, tednov.
Edina logična, cenovno dostopna širšemu prebivalstvu in dokaj hitra povezava je bila postavitev železnice. Sledile so dolge razprave in pogovori, študije in analize. In minila so leta.
Vsak, ki je že obiskal Kitajsko, zelo dobro ve, kako velika je dežela. Nepredstavljivo velika. Za Tibet pa se zdi, kot da je nekje na koncu sveta. V odročnem delu jugozahodne Kitajske. In visoko, visoko nad morjem.
Geografska lega oz. relief Tibeta je dolgo časa mučil strokovnjake, kje točno potegniti železniško progo. Več opcij je bilo. Na koncu so se odločili, da črto potegnejo čez visoko Qinghajsko planoto. Pogosti potresi, visoka nadmorska višina, nizke temperature, pomanjkanje kisika, permafrost … so bili in še vedno so samo nekateri izzivi. A kitajci so kitajci. Vsakega projekta, ki se ga lotijo, ga tudi dokončajo. Pa naj bo najbolj bizaren in nemogoč.
Minila so leta. In uspelo jim je. Točno 1. julija 2006, so kitajci sebi in svetu pokazali (mogoče do takrat) enega največjih in izjemnih podvigov sodobnega inženirstva. Projekt naj bi jih stal dobre štiri milijarde dolarjev, najbrž še veliko več. Gradbena mojstrovina, ki kljubuje vsem vremenu, reliefu in vsem oviram na poti.
Proga je dolga točno 3757 kilometrov in teče skozi šest kitajskih provinc. Dobrih 40 ur trajajoča vožnja, med Lhaso (3650 m) in Pekingom (44 m). 80% celotne poti poteka na višini nad 4000 metrov. Najvišji del poti vlak doseže na 5072 metrih. Visoko ja. Zelo. A možnost, da na vlaku zbolimo za višinsko bolezen je minimalna. Za obogaten kisik, če bi ga potrebovali, je poskrbljeno. Tudi zdravniki so na razpolago.
Dober dan in dve noči. Toliko namreč traja vožnja od Lhase do Pekinga. Zdi se veliko. A verjemite, čas mine prehitro. Tu so nori panoramski razgledi. Takoj, ko zapustimo Lhaso, se pričnemo dvigati na visoko Qinhajsko planoto. Mimo številnih jezer in hribov se nato spustimo v eno najbolj reliefno razgibanih kitajskih provinc, v Gansu. Tam se srečamo s slovito Rumeno reko. Vzdolž reke vstopimo v osrednji del Kitajske, v konce, kjer se je civilizacijsko vse skupaj na Kitajskem pričelo. Nato pa se čez puhlične planote spustimo v kitajsko prestolnico.
Nebeška cesta. Tako jo mnogi imenujejo. Najvišja železniška proga na svetu! Prava gradbena mojstrovina. Da ne govorim o panorami. Izkušnja, ki jo ne gre zamuditi.
Samsara potovanja
Samsara potovanja
