SINDH

PAKISTANSKA DEŽELA MISTIKOV IN SANJAČEV

Mmm, mljask-mljask Ꙭ֎ … kako dobra in osvežujoča je ta sveža kumara, ki jo meljem med zobmi … Gledam, kako se moja pisano oblečena družina v najboljših pražnjih oblačilih vkrcava na še bolj barvit in do zadnjega kotička zapolnjen avtobus. Nikogar ne moti gneča in drgnjenje ob kosti pregretih ter prepotenih teles. Po mojem mnenju, najsrečnejši izmed potnikov sedijo na strehi avtobusa in komaj čakajo veter v laseh ter razglede v ritmu “glasbe za pomirjanje” … Vsi polni pričakovanj se odpravljajo v Sehwan, na najpomembnejši praznik najveličastnejšega izmed vseh sufijskih mislecev, ki so kadarkoli stopili na tla Sindha … V glavi odmeva njegovo ime iz trenutno najbolj popularne pesmi Shahbaz Qalandar ♫ ♪ ♬ – Sindh je dežela, kjer so mistiki doma.

Končno spet sami! Juhej! Saj ne, da nam kaj manjka, ko so doma gospodarji, a prav prija biti sam s svojimi mislimi in spokojno naravo. Verjemite, da hrup kot ga lahko ljudje povzročijo vsak dan, prav ovira tok misli … Ah, sem nevljudna, brez pozdrava sem začela pripovedovanje – a opazovati, kako hrupni avtobusi drsijo po asfaltnih cestah vstran od podeželja, je pravi balzam za dušo in srce. Sedaj lahko uživam v vetru in zgodbah, ki jih le-ta prinaša iz oddaljenih kotičkov prelepe pokrajine Sindh. Prihajam iz Pakistana in iz najbolj razgibane pokrajine, kjer v vaseh prebivajo najbolj hrupni in najbolj barvito oblečeni ljudje.

Potovanja v Pakistan

Mera naam Suman hai! Sem le ena izmed številnih iz pasme anglo-nubijskih koz, ki nas odlikujejo dolgi uhlji 😉 in se pasemo po zelenih zaplatah Sindha. Vsaka s svojimi sanjami …

Sem lastnica najdaljših uhljev na vasi in dolga leta sem upala, da bodo moji uhlji daljši od predhodnice rekorderke. Zakaj neki so uhlji tako pomembni? Nič posebnega ni v tem, le v vetru plapolajo in hladijo. Vsako izmed nas spremenijo v zvezdnico Loliwooda (filmske industrije iz Lahore) in za trenutek imamo občutek, da so uhlji kot lasje oprani s šamponom Head&Shoulders, ki se v soncu lesketajo in valovijo v vetru kot zlato žitno polje. Dneve preživljamo v senci in žvečimo najboljšo travo Sindha. Če je suša, sem povabljena k sosedom, da uredim njihov zeleni vrtiček ali pa me odpeljejo v središče vasi, včasih tudi v mesto, kjer travo v osrednjem parku namakajo. Tista trava ni nič kaj prijetnega okusa. Je pa trava in čas imam, da poklepetam in se družim z ostalimi kozami.

Tako potujejo novice … Recimo nedavno tega je Simba iz Karačija zaslovela in se vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov z uhlji dolgimi 54 centimetrov!! Izgleda kot tisti slonček iz risanega filma – Dumbo, ki lahko leti … In to so moje sanje – želim si, da bi lahko poletela nad pokrajino mojega rodnega Sindha in jo doživela na popolnoma drugačen način. Predstavljajte si, da letite visoko nad krošnjami mangovih dreves, pred vami modrina jasnega neba in toplo sonce. Svoboda, ki sem si jo zastavila doseči!

Pakistan je dežela velikih kontrastov in avanture. Že sam prevoz s tuk-tukom lahko predstavlja celodnevno ali vsaj par urno dogodivščino. Do sedaj mi je bilo dano prevoziti mojo pokrajino s tuk-tukom tako malo po dolgem in počez. Brez skrbi, vozi moj gospodar 😉 Žal si jo še nisem uspela pogledati iz zraka, zato čakam na vas obiskovalci, da mi potrdite pokrajinsko izjemnost. Če si gospodar kar na tuk-tuku ne umiva zob, potem je lažje in manj poskakujoče si ogledovati okolico. Sindh je dežela kontrastov – no vsaj tako sem slišala od sosedovih, ki imajo zanimivo škatlo z barvnimi slikami. Ko smo gledali vanjo, je bilo točno tako, kot takrat, ko se z lastniki selim malo naokoli s tuk-tukom. Le tresenja nisem čutila, a tudi vetra svobode v uhljih ne.

Sindh v starem sanskrtu pomeni “ocean”. In kako ne bi, saj osrednjo rodovitno nižino dvakrat letno poplavi reka Ind – srce moje pokrajine. Ind, ki je v svojem nedrju povila kup civilizacij ter z distanco spremljala njihove vzpone kot tudi njihove zatone… Še danes se večina arheoloških najdišč nahaja nedaleč vstran od glavne življenjske žile. Tukaj je nekoč ob cvetočih civilizacijah rastel bujen gozd in visoka trava, ki so ga poseljevale za tisti čas ne tako eksotične živalske pripadnice. Ta žila življenja še danes omogoča neskončna polja, na katerih pridni prebivalci pridelujejo pridelke s pomočjo kolobarjenja in stremijo k samooskrbnosti številnega prebivalstva.

Seveda so si prebivalci uredili reko malo po svoje in Ind ima največje zaledje namakalnih sistemov daleč naokoli. Blatno rjava reka, ki ob visokem vodostaju ruši vse pred seboj. Na eni strani jemlje, a na drugi strani veliko daje. Lokalno prebivalstvo se je muhavosti reke že precej navadilo, le kakšne izjemne okoliščine nas lahko še presenetijo. Tako lahko pozimi in pomladi občudujemo temnozelena polja mladih žitnih stebelc, zlatorumena strnišča požetega in spravljenega prosa ter belo puhasto barvo bombaža, ki čaka, da ga oberejo pridne žuljave roke. Velike zaplate hladne sence pod debli mogočnih krošenj sadnega drevja vabijo na grizljanje bujne trave. Levi in desni breg Inda izgleda kot prelep geometrični vzorec naših tkanin in preprog. Tu in tam ob obrežju še lahko žvečim v senci tamariske in opazujem race ter druge ptice, ki iščejo svoj živež naokoli. Seveda ne gre brez vodnih bivolov in kravjih princesk, ki se načeloma sploh ne dajo motit – tako ali tako živijo v drugem svetu.

Če se spustite z Indom vse do delte, prispete v prestolnico Sindha – Karači. Karači je ogromno mesto, kjer živi milijone hrupnih ljudi s še bolj hrupnimi napravami, ki naj bi jim lajšale življenje. Prispeli boste do Arabskega morja ali se za kanček dotaknili modrine Indijskega oceana. Vauuu … Samo to lahko rečem, ko uspeš pomočit nožice v svežino slanega morja in se prepustiš valovom, ki udarjajo ob skale nameščene, da ščitijo obrežje pred erozijo. V daljavi spremljaš barke, ki plujejo neznano kam in sanjariš o neznanih deželah. V sami delti umazanega mesta rastejo čudovite mangrove, ki z zračnimi koreninami varujejo ljudi. Tukaj se vse tradicionalno staro sreča z novo prihodnostjo … Srečanje je kot nežen pesek obale v katerega se penijo nočni valovi in po katerem se sprehajajo kamele. Nič več niso otovorjene z bogatim tovorom iz raznih mest na stari svilni poti, pač pa na njih jezdijo hrupni turisti. A na poti do morja ne smem zanemariti mogočnih arhitekturnih spomenikov, veličastnih grobnic tiranskih ali manj tiranskih vladarjev in seveda templjev/grobnic, kjer ljudje iščejo svoj navdih v preminulih sufijskih mistikih, plesu in glasbi ob katerih padejo v trans, molitvah in darovanjih … Navkljub morju, svežini in bogati arhitekturi z najdišči prastarih civilizacij, se raje umaknem v drug meni ljub kotiček – puščavo Thar.

Puščava Thar se prične na vzhodno stran Inda in traja in traja. Obstajala bo dokler bo veter nosil njen pesek in prinašal njeno pesem. Pesem, ki govori o težkem življenju, boju za preživetje, a z veliko mero spoštljivosti do matere narave. Tukaj živijo nomadi, menda med njimi najdemo tudi potomce hindujskih Radžputov. Nomadi v bornih oblačilih; ženske in otroci v pisanih opravah, možje v bolj resnih belih … Te temne oči, ki nosijo skrivnosti puščave! Ne zavidam svojim vrstnicam tukaj, sploh če ostanejo preko poletja, a vendar ta prostranost puščave ponuja toliko izzivov in svobode. Ob času deževja poženejo raznobarvne cvetice in privabijo jate pisanih ptic. Na goli rjavi površini se zdi, kot da črede ovac, koz in goveda lebdijo na otokih bodičastega skromno zelenega rastja. In potem so tukaj mogočne trdnjave, zgrajene iz peščenjaka, ki se dvigajo nad širno ravnino ničesar. Njihove line pa ponujajo panoramske razglede, ki sežejo vse do prvih miniaturnih jezerc, zelenih otočkov akacije in palmovih oaz, kjer globoki vodnjaki ponujajo podtalnico prebivalcem. Navidezno enoličnost puščave vedno znova presekajo barve. Čudovite barve mineralov, od človeka postavljenih storitev in oblačil lokalnih prebivalcev. Le kdo bi lahko dejal, da je puščava dolgočasna …

Podobno kot prebivalcem puščave Thar se godi prebivalcem goratega predela Kirthar, pokrajine na zahodni strani reke Ind. A vendar se na prvi pogled zdi, da je tukaj življenje vendar lažje. Kirthar gorska veriga deli Sindh od Balučistana. Kmalu ko zapustite največje jezero Pakistana, Manchar, se prične pokrajina postopoma zviševati. Polja so še vedno tukaj, ob poljih so majhne opekarne, v katerih služijo kruh generacije iste družine. Če ne diši po sveži prsti, diši po žgani opeki. Sadno drevje in akacije so tudi še vedno tukaj, a počasi izginjajo skupaj z razgibano in dvigajočo se pokrajino. Stopili ste v svet gora ali gorske puščave, kjer se vršaci špičasto dvigajo čez 2000 metrov. Nomadi se kot pastirji svojih čred selijo med pašniki od zimskih pašnikov v nižini do poletnih pašnikov visoko nad kontrastno okolico. Večno piha veter, ki s svojo silo ruši stene in zapira obstoječe poti. Poti na katerih se ti ježi koža, ko se z avtomobilom dvigaš vse višje… Le zakaj bi nekdo želel živeti tukaj? Mene privlačijo predvsem skrite nekdanje rečne doline, kanjoni in previsi ter tista žlahtno dišeča trava z zelišči, ki vabi tam gor na ozko pot ob steno … Z veseljem bi ostala tukaj dlje, če bi mi čas to dopuščal. Sem pridem, da se umaknem poletnemu žgočemu soncu in se naužijem slame žita ter se zleknem na palmove preproge, ki jih spretni prsti lokalnih žena urno izdelujejo. Pogled mi še zadnjič zaobjame ogromni gorski masiv Balučistana in že se ozrem nazaj v nižino, proti Indu. Kliče me iz daljave, naj se vrnem v varno zavetje nedrja, ki mi ponuja večno zeleno in okusno travo.

Le kaj si lahko koza, kot sem jaz še želi?! Živim res v raznoliki pokrajini in k sreči so moji lastniki, tako kot večina prebivalcev Pakistana, radi potujejo in jaz z njimi. Žal moji uhlji ne rastejo več, tako da rekorda ne bom presegla. A sanje so še vedno dovoljene, mar ne? V deželi, ki so jo redno obiskovali sufijski modreci in iskali bistvo življenja, delali čudeže, ne more biti naključje, da koza sanja o tem, kako bi letela 😊.