Fuzbal smo špilal … Ali kako v Peruju zastopati deželo Jana Oblaka?
Zgodilo se je po napornem celodnevnem spustu v nižje nadmorske višine. Ideja za igranje nogometa v amazonski džungli je zrasla na zelniku mojih sotrpinov na trekingu. Več dnevni “sprehod” vse do prelaza pod neukročenim Salkantayem je bil izjemno ploden v določanju ciljev. In ker smo prav vsi iz ključne skupine uspeli nekako pridihati do vrha hriba, majčkeno čez 5.000 metrov nadmorske višine, smo se odločili, da dobimo nagrado v obliki nogometne tekme. In to seveda takoj, ko prispemo nazaj v džunglo. Bilo nas je dovolj za eno mini moštvo in naši nasprotniki so bili spočiti turisti, ki so prelaz prečkali na ubogih mulah, ter vsega hudega navajeni domačini.
Začetna postavitev in tehnični podatki uvodne tekme:
– nadmorska višina 1.342m,
– lokacija: tropski gozd ob živahni rečici,
– teren igrišča: zelo lep naklon proti našemu golu (sreča, da obstaja polčas), vlaga 84%, temperatura blagih 32°C,
– igralci naše ekipe: Argentinec s slovenskimi koreninami, trije Belgijci (od tega dve ljubiteljski nogometašinji), Izraelec, Španec in ena Slovenka (pozicija: golman),
– nasprotnik: spočiti turisti in lokalni vodniki.
Tekma je bila burna in napeta, čeprav je šla žoga velikokrat direktno v reko, od koder smo jo potem reševali dobrih 10 minut. Branila sem barve Oblaka in recimo temu, da kljub neugodnemu terenu dokaj uspešno. Glede na moje predznanje (večina iz TV ekrana) mi je šlo več kot dobro. Žogo sem v prvem polčasu iz gola pobrala le dvakrat. Rezultat prvega polčasa 2:1 za nasprotnika. Nato je napočil drugi polčas, zamenjali smo strani in sedaj se je pokazalo, da so nasprotniki vendarle imeli pomoč terena. Kljub temu, da sta v nasprotni ekipi igrala dva žilava vodnika iz Peruja, so klonili in končni rezultat je bil 2:5 za ekipo, ki je branila barve Jana Oblaka.
Z zadnjimi močmi smo premagali nasprotnika, kar z razbolelimi mišicami po 4-dnevnem trekingu ni bilo najbolj enostavno. Po uspehu naše amaterske zasedbe smo dolgo v noč slavili zmago. V duhu zmagoslavja je padla stava z domačini, da naslednjo tekmo igramo v Punu. Vsi smo pristali na to. Povratna tekma mora biti izpeljana in seveda, domačini bodo zagotovo imeli ponovno prednost domačega igrišča.
Čez dobrih deset dni je napočil čas za povratno tekmo. Našli smo se stara ekipa, sveža in spočita, ter ekipa domačinov z novimi okrepitvami. Amaterji, tako smo si rekli, smo celoten večer pred tekmo izdelovali strateški načrt, kako premagati domačine. Načrt je bil popoln in izvedljiv.
Povratna tekma in tehnični podatki:
– nadmorska višina 3.800 m,
– lokacija: nogometno igrišče v Punu ob jezeru Titicaca,
– teren igrišča: uravnana travnata površina, temperatura spomladanska, svežih 21°C ob rahlem vetriču, vlaga 43%,
– igralci naše ekipe: enaka zasedba Oblakovih barv kot na prvi tekmi,
– nasprotnik: domačini iz Peruja.
Povratno srečanje je spremljala tudi profesionalna sodniška ekipa, sestavljena iz mulcev, ki so se igrali na sosednjem igrišču. Manjkalo ni niti gledalcev. Zato smo se, za razliko od prve tekme, morali soočati še z močno tremo. Žal smo pozabili na uradnega fotografa, še sreča, saj bi bila trema v tem primeru še večja.
Začela se je tekma, prvi polčas smo nekako še zdržali in skušali kar se da hitro reagirati. A po dvajsetih minutah igre se je pokazala strateška prednost domačega terena. Seveda smo amaterji pozabili na nadmorsko višino! Bolj, kot smo želeli igrati hitreje, počasneje so noge lovile žogo … domačini in navijači pa, kot da ni nič posebnega. Žoga je šla pod njihovimi nogami z nadzvočno hitrostjo na drugo stran igrišča. Ti drobceni domačini so nas posekali že v prvem polčasu. Rezultat 2:0 za domačine. Kondicijsko 100:1 za domačine!
Petnajst minut odmora je pripravilo moje soigralce, vključno z mano, da smo se vseeno spravili nazaj na igrišče. Vloge niso bile več razdeljene in razveljavili smo vse dogovore. Samo teči je treba za žogo in z žogo … Gremo! Energija na vrhuncu, v 60-ti minuti tekme smo zasopihani in zaripli lovili zrak kot ribe iz jezera Titicaca na suhem. Katastrofa, padale so prve žrtve … ne morem več, ne gre več … gremo v napad, zmoremo, saj je samo nogomet … Domačini so vmes odšli še na en prigrizek, en taksist je odpeljal kratko krožno vožnjo in se vrnil na igrišče.
V 63-ti minuti igre so zadeli ponovno, čez minuto spet in še kakšno minuto kasneje spet. Katastrofalen dan za našo amatersko ekipo. V 70-ti minuti tekme smo popadali po igrišču brez sape in s prijetnim glavobolom. Popolna predaja. Konec tekme zaradi izčrpanosti amaterjev, domačini slavijo zmago 5:0! Oblak bi se nam zagotovo odpovedal. Lekcija je bila vzgojna. Potrebno je bilo le obilje glavobola in občutka, da pljuča sploh ne sprejemajo zraka, da smo se vsi nekaj naučili. Sedaj nam je popolnoma jasno, zakaj so mednarodne nogometne tekme tako razburljive na nadmorskih višinah preko 3.000 metrov.
Ta dan smo kot poraženci prejeli obilje kokinega čaja in kokinih listov. Žvečite, žvečite …. Minil bo glavobol, dihajte pa globoko in počasi.
Perujski nauk: Nobeden pri zdravi pameti ne gre tekat naokoli jezera Titicaca, še domačini ne.
Lekcija, ki smo jo osvojili: Kako se spoprijeti z višinsko boleznijo in zakaj je ni pametno izzivati.
Nadmorska višina ni hec in dobro se je nanjo vnaprej pripraviti. To pomeni, da v Peruju, kjer je to vsakdanje in domače, začnemo uživati čaj iz kokinih listov že dan/dva preden se povzpnemo na višjo nadmorsko višino. Aklimatizacija je izjemno pomembna. Vsaj kak dan je dobro prespati na nadmorski višini okoli 3.000 metrov. Premikajmo se počasneje, z manj grobimi gibi in poskušajmo izključiti večji fizični napor vsaj prvi dan višje nadmorske višine. Zadane lahko vsakogar, višinska bolezen ne izbira. Njena pozitivna značilnost je, da načeloma ne traja dolgo in je prehodne narave. Torej, ko začutite glavobol, čim manj naprezanja in domačini priporočajo žvečenje kokinih listov ali uživanje drugih pripravkov na njihovi bazi.
Tudi to je del potovanja, tako kot nogometna tekma. Vse ima svoj namen in le malo je dežel, kjer si lahko privoščite, da igrate na nogometni tekmi v dveh višinskih skrajnostih. Morda bom naslednjič raje le v vlogi gledalca … Ampak kdo bo potem zastopal barve Jana Oblaka?