ŠAOLINI

Glede na njeno turbulentno preteklost, polna vojn med klani, državicami in dinastijami, ni prav nič presenetljivo, da se je prav na Kitajskem začela razvijati bogata tradicija borilnih veščin. Razvijale so se povečini v izoliranih skupnostih, tako v budističnih kot tudi taoističnih templjih kot tudi v majhnih klanskih vaseh.

Ena najbolj vplivnih oseb v razvoju kitajskih borilnih veščin je bil zagotovo indijski budistični menih Bodidarma iz 6. stoletja, ki je v templju Šaolin našel svoj dom. In ker so tamkajšnji menihi imeli precej težav pri koncentraciji in meditaciji, je pričel z učenjem vadbe, gibalnimi in dihalnimi vajami s pomočjo posnemanja živalskih gibov. Kdo bi si takrat mislil, da se bo prav ta vadba v budističnem templju kasneje razvila v pravo borilno veščino kung fu? Budistični menihi, katerih prvotni namen je samostansko življenje in študij budinega nauka so razvili veščino, ki je danes poznana predvsem po močnih udarcih in tem, da se menihi sukajo na konicah kopja, na glavah razbijajo železne palice ali granitne plošče. Njihova umetnost bojevanja je bila namenjena predvsem kot tehnika pri dosegi cilja notranjega miru.