ŠAOLINI

Glede na njeno turbulentno preteklost, polna vojn med klani, državicami in dinastijami, ni prav nič presenetljivo, da se je prav na Kitajskem začela razvijati bogata tradicija borilnih veščin. Razvijale so se povečini v izoliranih skupnostih, tako v budističnih kot tudi taoističnih templjih kot tudi v majhnih klanskih vaseh.

Ena najbolj vplivnih oseb v razvoju kitajskih borilnih veščin je bil zagotovo indijski budistični menih Bodidarma iz 6. stoletja, ki je v templju Šaolin našel svoj dom. In ker so tamkajšnji menihi imeli precej težav pri koncentraciji in meditaciji, je pričel z učenjem vadbe, gibalnimi in dihalnimi vajami s pomočjo posnemanja živalskih gibov. Kdo bi si takrat mislil, da se bo prav ta vadba v budističnem templju kasneje razvila v pravo borilno veščino kung fu? Budistični menihi, katerih prvotni namen je samostansko življenje in študij budinega nauka so razvili veščino, ki je danes poznana predvsem po močnih udarcih in tem, da se menihi sukajo na konicah kopja, na glavah razbijajo železne palice ali granitne plošče. Njihova umetnost bojevanja je bila namenjena predvsem kot tehnika pri dosegi cilja notranjega miru.

Skozi stoletja so se ta pravila omehčala. K njim so se po pomoč zatekli celo kitajski cesarji, ki so jim v boju pred sovražniki veliko pomagali. Bili so tudi preganjani.

Sprva je bila borba mišljena le za samoobrambo z močnimi moralnimi pravili, saj je osnova kung fuja samodisciplina. Zaradi njihovega znanja in moči, so se po pomoč k šaolinom v preteklosti zatekali celo kitajski cesarji. Šaolinski kung fu je izjemna spretnost, ki se jo ni moč naučiti kar čez noč. Je rezultat trdega in predanega dela in globoke discipline.

Dokaz, da je šaolinska borilna veščina res zelo priljubljena, je mestece Dengfeng. Danes že slovi po celem svetu, saj gre za rojstni kraj šaolinskih menihov in njihove borilne veščine. V mestu še danes stoji najstarejši budistični tempelj, v njegovi bližini pa že preko 80 šol, v katerih se uri preko 50.000 učencev. Zdi se, da je celo mesto predano šaolinom. Na tisoče učencev. Povsod. Za vsakim vogalom so. Na vsaki zelenici, dvorišču, večjem prostoru. Različnih velikosti in starosti. Najmlajši so stari še ne 4 leta.

Tipičen vsakdan šaolinskega meniha traja od zore do mraka. Zgodnje vstajanje, meditacija in molitve, študij budističnih tekstov in klasičnih predmetov, telovadba in trening, pavza, trening, spanje. Vsak dan.

In bolj kot karkoli drugega, si mladi kitajski rodovi želijo vpisa na šaolinsko šolo, ki jim lahko ob trdem delu in disciplini pomaga korak bližje svojim sanjam. Malo je tistih, ki jih zanima celotno življenje preživeti znotraj samostanskih zidov. Je pa veliko teh, ki si po uspešnem končanju šole najdejo poklice znotraj policije, vojske, zasebnem varovanju, kaskaderstvu ali pa celo v filmski industriji.

Z nami se lahko odpravite na Kitajsko, v njihov rojstni kraj, kjer se je vse skupaj začelo. Poskrbeli bomo tudi, da se za urico ali dve iz oči v oči srečamo z pravim šaolinskim učiteljem in njegovim učencem.

Marijana

Foto: Zdravko Jeršin in Marijana Panić