NAJKRAJŠIH 16 UR NA AVTOBUSU

Šofer je uspel zakrpat luknjo, pojedel večerjo in spet lahko gremo naprej. Sedaj smo že vsi zelo domači 😊 Nič več se ne vidi iz avtobusa, zunaj je trda tema in o osvetljavi, razen avtobusnih luči, ni ne duha ne sluha. Nekako se namestimo v neudobju sedežev in »zaspimo«, ritem divjega Bollywoodskega plesa se nadaljuje in naši poskoki tudi. Naenkrat avtobus zavre in vse, kar je bilo ob in nad sedežih, poleti čez avtobus ter se zaustavi skorajda na vetrobranskem steklu. Če nas ne bi ločevala tista slavna konstantno odpirajoča se vrata, bi verjetno šofer vso prtljago dobil za vrat. Vidim, da steguje roke proti Ganešu, ki ga ima pritrjenega na armaturni plošči. Kaj je bil vzrok zaviranja, ne vemo. Slišali smo samo močno razburjene glasove sprevodnika in šoferja, ko sta vpila nekam v noč. Predvidevam, da je bila sredi ceste krava, ker za kaj drugega, sigurno ne bi tako nenadno zaustavili. Vsi sopotniki pričnejo pobirat svojo prtljago, škatle in ostale stvari po avtobusu. Naša prtljaga pod nogami je na varnem. Lolek in Bolek se smejeta ostalim, ko pobirajo svoje stvari. Nato se smejemo vsi, ker je le še en kovček ostal tam od spredaj. Le čigav je? Čez nekaj časa Bolek ugotovi, da je njegov. Prijazno mu ponudim, da ga do konca vožnje varno namesti pod moj nahrbtnik.

Skozi zadnje okno ob nas za dodatno zabavo pot na avtobus najde še majhen netopir. Mahamo in ga skušamo spravit nazaj v naravo, a nam ne uspe. Sopotniki spet sprašujejo, kaj za vraga počnemo tam na zadnjem sedežu. Netopir se naenkrat izgubi in prepričane, da je vendarle našel pot na svobodo, poskušamo uživat že v četrtem Bollywoodskem filmu nesmrtnih junakov. Nakar ugotovimo, da je netopir našel varno zavetje v zavesi pri Loleku. Sopotnikoma pokažemo netopirja, sledi panično tresenje zavese in netopir se končno vda ter začne letati po avtobusu. Najprej po desni navzdol in nato po levi navzgor. Ko ostali dojamejo, kaj se dogaja, postanemo ena koreografsko usklajena navijaška tribuna za glavnega filmskega junaka. Glave dol, roke gor in obratno. Telovadba za zakrčene mišice.

Po petih filmih, počeni pnevmatiki, hrani, smehu in netopirju, smo dolgo po sončnem vzhodu vendarle na cilju. Šoferju se zahvalimo za izjemno vožnjo, sopotnikom za doživetja in nekaterim še za prelep razgled. Res nas je konstantno premetavalo in modrice so neizbežne. A tako hitro ni še minila nobena vožnja. Dogajanja je bilo več kot bi si lahko za eno nočno vožnjo želele in cena vozovnice za to ponudbo absolutno prenizka. Ta vožnja nam je ostala v spominu, saj se po dvajsetih letih še vedno spomnimo vsake podrobnosti. Vsake modrice je bilo vredno, saj smo uspele skrajšati in popestriti to nočno vožnjo še nič hudega slutečim Indijcem.