NAJKRAJŠIH 16 UR NA AVTOBUSU

Čas monsuna nekje sredi indijske podceline. Noge v blatu avtobusne postaje konstantno izgubljajo japonke. Podplati nog so obarvani rdeče, pa ne zaradi kane, pač pa kombinacije razmočene prsti in betela. Vozovnice kupimo pri najboljšem ponudniku, ki je obljubljal le največ 12 ur dolgo nočno vožnjo na udobnem medkrajevnem avtobusu. Z obilico smeha in s pomočjo neutrudnih, prijaznih Indijcev za las ujamemo pravi avtobus. Sprevodnik nas kar z nahrbtniki zbaše gor in prične s sprednjih sedežev pošiljat domače potnike nazaj. Upremo se, da to pa ne, saj je v naših očeh tisti prazni zadnji sedež izjemno mikaven. Dobronamerno nas skušajo prepričati, da nismo iz pravega testa za zadnji sedež in v želji, da dokažemo nasprotno, takoj zavzamemo častno zadnjo pozicijo. Pogled imamo čez cel avtobus ter na cestno in obcestno dogajanje. Nahrbtniki so trdno pod nogami. Vožnja se lahko prične!

Speljemo in že plane na avtobus čeden mladenič, ki zavzeto razlaga zgodbice in ponuja knjige hindujskih božanstev. Tako zagreto je razlagal, kar je imel za povedati, da bi verjetno knjige kupila še sama. Ampak njegova minuta slave se je iztekla in sprevodnik ga je poslal dol. Že speljemo iz postaje, ko vstopi še zadnji potnik na avtobus. Če ne bi bil zadnji, bi ga verjetno opazile kasneje, tako pa … V sekundi sem začela verjeti, da je ljubezen na prvi pogled možna. Mlad in čeden sikh, s čisto pravim turbanom, ki je poudarjal njegove lepe poteze in čokoladne oči. Pot nam bo krajšal res lep razgled! Seveda imam v mislih naravo, koliko se je še vidi, dokler se ne bo znočilo.

Že »drvimo« po blatnih poteh in po nekaj kilometrih nam je še kako jasno, zakaj je bil zadnji sedež prazen. Kolesje avtobusa je točno pod nami in res je izjemno občutiti vsako luknjo v cestišču. Kljub resnično počasni vožnji šoferja, nas je vsakič znova dvignilo s sedeža vsaj par centimetrov visoko in potem posedlo nazaj v udobje slabo oblazinjenega sedeža. Svež zrak pa na avtobusu vseeno je, saj imamo namesto neobstoječe klime odprta kar vsa okna. Sprevodnik je na TV namestil že prvi triurni indijski film, recimo da nas čakajo le še štirje. Hočeš nočeš se telo pozibava v ritmu Bollywooda, pri čemer je vsaka luknja v cesti popestritev nove koreografije.

Oči se odlepijo s čednega sikha in se podrobneje lotijo opazovanja še drugih sopotnikov ter okolice. Pred nami sedita dva mladeniča (njuna nova imena: Bolek in Lolek) in se neutrudno borita, da obdržita njuno okno odprto. Gospa pred njima pa okno vsakič uspešno zapre. Kajti, če želi imeti pri sebi okno v celoti oprto, potem ga hočeš-nočeš zapre nekomu od zadaj. Seveda je vse stvar dogovora. Mladeniča sta potrpežljiva in prijazna ter molče prenašata igro moči. Vroče in soparno je, hladita se z velikimi robci, ki so poleg črnih dežnikov obvezna monsunska oprema Indijcev. Zapiha veter in Bolek ostane brez robca. Išče, išče in ugotovimo, da se mu je prilepil na hrbet. Sproži val smeha, smeje se cel avtobus. Predvidevam, da nihče razen nas, ne ve zakaj.

Gledamo skozi okno … Kraljujejo zelene krošnje dreves monsunskega gozda, riževa polja, pisano oblečeni ljudje, opice … Pripeljemo se do manjše vojaške kasarne. Ob rampi dva vojaka skušata ustavit motor, na katerem se peljeta, da ne trešči v železno rampo. Pričneta izgubljati ravnotežje in v počasnem posnetku padata v razmočeno blato. Tretji vojak ob rampi jima žal prepozno priskoči na pomoč in vsi trije skupaj z motorjem telebnejo v blato. Spet sledi nalezljiva doza smeha.

Imamo postanek, ker nam je počila guma in sprevodnik pravi, da nam bo to podaljšalo pot za par ur. Ko naivno vprašamo, kdaj približno bomo na cilju, se ob odgovoru samo spogledamo. Naš cilj je po dobrih štirih urah vožnje še vedno 12ur daleč. Ni važen cilj, važna je pot, pravijo … Imamo čas, da si pogledamo ta majhen kraj sredi nikjer-nikoli. Na naše veselje že zavohamo slastno ulično hrano in dva vojaka nas obvestita, da je praznik na vasi. Gremo torej z ostalimi pogledat kaj dogaja! Prigriznemo z domačini, ker sta hrana in čaj brezplačna ter se seznanimo z večino sopotnikov. Sigurno smo pri vseh dobro zapisane 😉 Ampak, važno je, da se dogaja.

Šofer je uspel zakrpat luknjo, pojedel večerjo in spet lahko gremo naprej. Sedaj smo že vsi zelo domači 😊 Nič več se ne vidi iz avtobusa, zunaj je trda tema in o osvetljavi, razen avtobusnih luči, ni ne duha ne sluha. Nekako se namestimo v neudobju sedežev in »zaspimo«, ritem divjega Bollywoodskega plesa se nadaljuje in naši poskoki tudi. Naenkrat avtobus zavre in vse, kar je bilo ob in nad sedežih, poleti čez avtobus ter se zaustavi skorajda na vetrobranskem steklu. Če nas ne bi ločevala tista slavna konstantno odpirajoča se vrata, bi verjetno šofer vso prtljago dobil za vrat. Vidim, da steguje roke proti Ganešu, ki ga ima pritrjenega na armaturni plošči. Kaj je bil vzrok zaviranja, ne vemo. Slišali smo samo močno razburjene glasove sprevodnika in šoferja, ko sta vpila nekam v noč. Predvidevam, da je bila sredi ceste krava, ker za kaj drugega, sigurno ne bi tako nenadno zaustavili. Vsi sopotniki pričnejo pobirat svojo prtljago, škatle in ostale stvari po avtobusu. Naša prtljaga pod nogami je na varnem. Lolek in Bolek se smejeta ostalim, ko pobirajo svoje stvari. Nato se smejemo vsi, ker je le še en kovček ostal tam od spredaj. Le čigav je? Čez nekaj časa Bolek ugotovi, da je njegov. Prijazno mu ponudim, da ga do konca vožnje varno namesti pod moj nahrbtnik.

Skozi zadnje okno ob nas za dodatno zabavo pot na avtobus najde še majhen netopir. Mahamo in ga skušamo spravit nazaj v naravo, a nam ne uspe. Sopotniki spet sprašujejo, kaj za vraga počnemo tam na zadnjem sedežu. Netopir se naenkrat izgubi in prepričane, da je vendarle našel pot na svobodo, poskušamo uživat že v četrtem Bollywoodskem filmu nesmrtnih junakov. Nakar ugotovimo, da je netopir našel varno zavetje v zavesi pri Loleku. Sopotnikoma pokažemo netopirja, sledi panično tresenje zavese in netopir se končno vda ter začne letati po avtobusu. Najprej po desni navzdol in nato po levi navzgor. Ko ostali dojamejo, kaj se dogaja, postanemo ena koreografsko usklajena navijaška tribuna za glavnega filmskega junaka. Glave dol, roke gor in obratno. Telovadba za zakrčene mišice.

Po petih filmih, počeni pnevmatiki, hrani, smehu in netopirju, smo dolgo po sončnem vzhodu vendarle na cilju. Šoferju se zahvalimo za izjemno vožnjo, sopotnikom za doživetja in nekaterim še za prelep razgled. Res nas je konstantno premetavalo in modrice so neizbežne. A tako hitro ni še minila nobena vožnja. Dogajanja je bilo več kot bi si lahko za eno nočno vožnjo želele in cena vozovnice za to ponudbo absolutno prenizka. Ta vožnja nam je ostala v spominu, saj se po dvajsetih letih še vedno spomnimo vsake podrobnosti. Vsake modrice je bilo vredno, saj smo uspele skrajšati in popestriti to nočno vožnjo še nič hudega slutečim Indijcem.

Helena Caf