AVTOŠOLA ZA TUK-TUKE (motorne rikše)

Potem je, prisežem, izza neobstoječega grma, na mojo pot skočila druščina veselih svetih krav. Zavora je prijela in to tako dobro, da je Arifova glava zadela mojo in od zadaj se nama je skoraj zabil eden od spremstva, nevarnost trčenja pa je doživel še neznani novi »prijatelj«. Kravja družba jo je odnesla brez praske, naše poškodbe so bile minimalne, moj smeh pa nalezljivo glasen. Neznani prijatelj je prihitel, da bi naredil en tak indijski prepir po domače. A ko je videl moj nasmeh do ušes in tisti tako dobro znan »sorry«, si je premislil. V zahvalo, da je šlo brez kletvic in pretepa, sem ga povabila na čaj skupaj z druščino. Po prijetnem druženju naju je z Arifom spremstvo zapustilo, vsak je šel po svojih opravkih, midva pa novim dogodivščinam naproti.

Po dveh urah vožnje sem bila že star maček, kar se tuk-tuka tiče. In kar na lepem se ob naju z Arifom, počasi peljeta dva na motorju. Predvidevam da oče in sin. Sin je vozil motor, oče pa je v jeziku hindi vljudno vprašal Arifa, kje je najbližja bencinska črpalka. Brez interesa, da bi razumela za kaj gre, sem se koncentrirala na semafor in na to, da mi tuk-tuk spet ne ugasne. Starejši gospod se zahvali za informacije in nekaj razlaga mlajšemu. Nakar me ta v lepi angleščini vpraša, če jaz vem, kje je bencinska črpalka. Kot iz topa izstrelim: samo naravnost in potem na desno. Čeprav vozim rikšo po mestu že dve uri, seveda nimam pojma kje je, se mi pa zdi, da bi lahko bila blizu. Vidno zadovoljna z odgovorom se moška zahvalita in odpeljeta naprej, potem pa na desno in kdo ve kam … Arif na zadnjem sedežu umira od smeha in ko se končno zbere, me vpraša, če razumem hindi. Ja itak da ne, drugače bi s tabo govorila v vašem jeziku. Potem sledi spet doza smeha, solze mu tečejo in jaz se še vedno sprašujem zakaj. Ko se končno zbere, mi pove, da je popolnoma enaka navodila dal starejšemu gospodu, ampak mu ni verjel. Ko pa sem to potrdila še jaz – halo, turist – je pa vse super. In doda, super opravljena vožnja in samozavesten odgovor za bencinsko črpalko. Sedaj v naslednjem križišču še jaz zavijem desno.

In znašla sva se na bencinski črpalki, kjer gorivo točijo samo vozniki motornih rikš. Sprejeli so me tako lepo, da sem se počutila, kot da že vrsto let šofiram to nerodno indijsko cestno pošast. Tukaj sva zamenjala »moj« stari tuk-tuk nazaj za Arifovega. Zamenjala sva tudi najini mesti. Jaz udobno turistično zleknjena na zadnjem sedežu, Arif kot moj voznik spredaj in odpeljala sva se nazaj v kaotični center mesta na moj najljubši lassi v Jaipurju. Po vsem tem delu se osvežilni jogurt z žlahtnim okusom začimb izjemno prileže. Največji kozarec je postal nagrada za oba. Za moj opravljen vozniški izpit »indijskega helikopterja« in za pomiritev inštruktorjevih živčnih končičev.