MALO JE LAHKO VELIKO
FERSKI OTOKI
Kdaj je veter ravno dovolj močan, da občutiš moč in divjost Atlantika, ki buči ob dotiku skalnih pečin zahodnega dela Ferskih otokov?
Kdaj so valovi ravno pravšnji, da občutiš izpostavljenost, a še vedno vznemirljivo zadovoljstvo ob zibanju ladje ob strmih stenah severnega dela Ferskih otokov?
Kdaj je dež še dovolj droben, da veš, da je to del doživetja in ne moteč element Ferskih otokov?
Kdaj je dan dovolj dolg in noč kratka, da dobiš občutek, da se ne bo nikoli zares stemnilo?
Kdaj je prvič, ko se zaveš, kakšno je bilo zares življenje pred stoletji, sredi ničesar, biti odvisen le od sebe in blagoslova morja?
In nenazadnje, kdaj je prvič, ko se vprašaš kdaj ta »malo« pomeni »več« v smislu današnjega zahodnega sveta izobilja in presežkov?
Moja potovanja na Ferske otoke (še) niso odgovorila na vsa ta vprašanja, nasprotno, so jih šele postavila. In pojavljajo se vedno nova.
Malokateri kraji na Zemlji so v 100 letih pridelali tako razliko v udobju življenja kot skrajni severozahodni deli Evrope. Od množične lakote, do Mastercard nakupov vafljev. Obdobje preživetja od fermentirane ovčetine in nabiranja galebjih jajc je zamenjalo pridelovanje lososov in turistični ogledi gnezdišč njork.
Pa vendarle je opaziti veliko starega. Življenje še vedno teče po notah vremena in običajev. Še vedno je obisk cerkva pomemben del vsakdana, še vedno življenje na vasi poteka počasi. In nekateri so se odločili, da bodo svoje življenje posvetili odmaknjenemu življenju na robu pečin. Po lestvah bodo vsako leto odpeljali ovce na strme zaplate trave, po napetih vrveh bodo še vedno nabirali jajca in nekateri bodo še vedno v majhnih čolnih ribarili na odprtem morju.
»Osamljenost je le stanje duha« pove gospodinja ene od teh družin, ki vzgaja svoje otroke na odmaknjenem otočku Littla Dimun na jugu Ferskih otokov. V mestu se počuti bolj osamljeno, zato so družinski izleti omejeni le na nujne opravke.
V zadnjih letih se tudi število turistov povečuje. Določene ladijske prevoze je potrebno rezervirati vnaprej, na »samotnih poteh« okrog jezer in pečin pa srečuješ pohodnike, kjer si prej opazil samo ovce. Nekdaj strateška lega v severnem Atlantiku je utonila v pozabo po koncu hladne vojne, a znova vzbuja zanimanje velikih sil. Svet je odkril Ferske otoke. Ponovno.
Odročnost jim je zagotovila obstoj svojega jezika. Odročnost je povzročila, da so imeli Ferski otoki do nedavnega eno najmanj genetsko mešanih prebivalcev Evrope, a hkrati so se podobe težkega ribiškega življenja usidrale v zavest domačinov tako globoko, kot so slike krvavečih kitov v plitvih zalivih odmevale z naslovnic svetovnih časopisov. Ljudje so občutljivi na tematiko, ki hkrati združuje in razdvaja prebivalstvo.
Sedim v lokalu v središču glavnega mesta Torshavn. Pregrešno drago pivo srkam počasi, da mi ne bi bilo treba naročiti novega. Na odru se vsak večer zvrsti paleta domačih glasbenikov. Nordijski jazz, eden izmed priljubljenih »ferskih« zvrsti glasbe. Odlična zmes severnjaške ljubezni do rocka in otoškega temačnega melosa. Domači kiparski, slikarski in arhitekturni umetniki so si dali duška v nešteto kipih, skulpturah in zgradbah po otoku. Kar nekaj razstav je družbeno kritičnih. A vse so nekam znane… vse upodabljajo isto tematiko… mogočno morje daje, jemlje, kot se mu zahoče. Vera pomaga pri vzpostavljanju ravnotežja med silami narave in božjo zaščito.
Prav tako pomagajo pravljice. Tiste o velikanih in čarovnicah. O bitjih, ki pomagajo ljudem preživeti in teh, ki se jih je potrebno bati. Hkrati dajo prebivalcem vedeti, da niso sami sredi neskončnega oceana.
Demografija otokov se spreminja. Priseljenci z oddaljenih krajev sveta iščejo nove priložnosti, večkrat tudi poročne ugodnosti na tem prelepem, a negostoljubnem koščku Atlantika. Njihovi otroci bodo verjetno lahko izbirali med življenjem v različnih deželah, a nekateri se bodo odločali za odmaknjeno življenje nad pečinami Ferskih otokov. Še vedno bodo brali zgodbe in legende o podvodnih bitjih in ponosno brcali žogo v majici s ferskim grbom, ter navijali za svojo »reprezentanco«. In tisti otroci, ki ne brcajo žoge na vetrovnem igrišču v praznem zalivu, se lahko še vedno igrajo ob rečicah v svojih improviziranih čolničkih.
Kdaj bomo ugotovili, da je malo lahko veliko?
Samsara potovanja
