/ / / Dve več kot ducat iz objema Butana

DVE VEČ KOT DUCAT IZ OBJEMA BUTANA, S SKOKOM V DAKO IN KATMANDU

Tekst in Slike: Žiga Vavpotič

Letalo se zniža nad zeleno delto reke Ganges, pod mano neskončni mozaik vodnih poti in hišic iz pločevine. Zgodnje jutro v Dhaki, mestu, kjer živi skoraj 24 milijonov ljudi. Če obstaja simbol urbanega življenja brez premora, je to tu: 800.000 rikš, vsak voznik umetnik svojega jeklenega konjička, vsaka rikša mini galerija barv: tiger, boginja Durga, križ, cvet, pa tudi Lionel Messi, Buddha in Mickey Mouse. Vse v istem kaosu. Bangladeš, nekdanji Vzhodni Pakistan, zdaj država, kjer je gostota prebivalstva večja kot kjerkoli drugje na svetu. A z dušo, ki zna preživeti. Z ladjico po reki Sitalakya opazujem življenje: otroci skačejo v vodo, ženske perejo ob obali, trgovci polnijo ladjice z vrečami riža in juto. Nad nami jate čapelj, ob obali stare hiše, ki se nagibajo v vodo kot utrujeni spomini. V Rupshiju gledam, kako tkejo jamdani sarije – ročno, z nitjo tanko kot dih, vzorec po vzorec, tako dragocen, da en sam kos tkejo tedne. Ta umetnost je na seznamu nesnovne dediščine UNESCO – spomin, ki diha skozi prste žensk.

Ko se dan konča, me Dhaka izčrpa in napolni hkrati. Na ulicah se mešata vonj po kurkumi in motorju, po sladkem čaju, ki ga točijo iz zarjavelih kotličkov. Zvečer v hotelski sobi prvič po dolgem času občutim nekaj, kar sem pogrešal: tišino. V mestu, kjer nikoli ni miru, se tišina zdi kot privilegij. Sedim ob oknu, gledam luči in mislim: potovanje se je šele začelo, a že nosi lekcijo – da lepota in kaos včasih hodita z roko v roki.

Zjutraj v Dhaki, ko slišim klice muezinov, zazvoni telefon. »Žiga, moj prijatelj, predsednik vlade Butana se želi srečati z vami,« pravi WhatsApp na drugi strani – stari znanec, nekdanji premier, človek povezav in topline. Sredi vročega mesta, kjer se rikše prepletajo kot živ organizem, začnem organizirati srečanje v kraljestvu miru. Ni časa za protokol, le spoštovanje. Kaj obleči? Kaj prinesti? V Butanu moški nosijo gho – obleko, ki sega do kolen, ovito okoli pasu; ženske nosijo kira, svileno tkanino, ki jo zavežejo z eleganco, ki se je Evropa nikoli ni naučila. Hitro usklajujemo vse: datum, prevoz, oblačila, darila. V nekaj urah se zdi vse mogoče. Ko zapiram telefon, gledam čez okno na Dhako – in razmišljam o kontrastu. Iz mesta, kjer vsak centimeter zemlje kliče po preživetju, bom kmalu stopil v državo, kjer se meri sreča. V svetu, kjer vsi hitimo, me kliče država, ki zna stati pri miru.

Letalo se dotakne pobočja med oblaki. Pristanek v Paru – eno najtežjih letališč na svetu, obkroženo s sedemtisočaki. Piloti morajo biti posebej licencirani; včasih je dovoljenih le deset ljudi na svetu, ki lahko tu pristanejo. Ko stopim ven, zrak zadiha drugače – hladen, čist, skoraj svet.

Vožnja proti Thimphuju: skozi doline, po vijugasti cesti ob smrekah, molitvenih zastavicah in slapovih. Na vsakem ovinku majhna kapelica, molitveni mlinček in nasmeh pastirja.

Vse je umirjeno, skoraj orkestrirano. Thimphu, prestolnica brez semaforjev. Policist v beli uniformi usmerja promet z elegantnimi kretnjami, kot bi plesal. Spoznamo bistvo države: Gross National Happiness (GNH) – Bruto nacionalna sreča. Štiri stebre sestavljajo filozofijo Butana: trajnostni razvoj, kulturna identiteta, varstvo okolja in dobro upravljanje. Tu se ne meri BDP, temveč zadovoljstvo. Zdi se skoraj neverjetno, da država, stisnjena med Indijo in Kitajsko, ni izgubila duše. Zvečer nad Thimphujem molitvene zastavice šepetajo v vetru. Telo se umiri, um se očisti. Morda je sreča res v zraku.

Modro sončno jutro v Thimphuju. Pred nami palača z zeleno streho, sedež vlade. Vhod varujejo stražarji v narodnih oblačilih, s spoštljivim pogledom, ki ne meri, ampak pozdravlja.

Ko vstopim, čutim tisto redko energijo – ne oblast, ampak odgovornost. Na hodniku se na kratko ustavi predsednik vlade, pozdrav, nasmeh. Ta pogovor ni o denarju, ni o orožju, temveč o prihodnosti, o vrednotah, o sreči kot politični kategoriji. O tem, kako lahko Slovenija in Butan sodelujeta: v gozdarstvu, trajnostnem kmetijstvu, čebelarstvu. Pogovor mine hitro, a v njem je moč stoletij. Ko izstopim, pomislim: redko srečaš politiko, ki ima mir v očeh. In morda je prav to tisto, kar svet potrebuje – pogum, da meriš napredek v notranjem miru.

Butan ima formulo, ki bi jo morali kopirati: High value, low volume. Manj turistov, več spoštovanja. Vsak obiskovalec plača dnevno pristojbino – 100 dolarjev, ki gre v ohranjanje kulture, gozdov in skupnosti. Ni množic, ni kričečih oglasov, le občutek miru.

V dolini Punakha, obdani z riževimi polji, pomarančami in mangi, stoji Punakha Dzong – trdnjava dveh rek, ženske in moške, Pho Chu in Mo Chu. Ko stopiš skozi vrata, te zadene vonj po lesu in kadilu.

Voda okoli utrdbe šumi kot mantra. Spomni me na Pokljuko, na jutro med meglo in smrekami. Tam je mir, tukaj je modrost. Turizem tukaj ni cilj, ampak sredstvo za varovanje identitete. Na trenutke si želim, da bi tudi Slovenija merila obisk ne po številkah, ampak po učinku na dušo. Kajti država, ki ima ljubezen v imenu, bi lahko svetu ponudila prav to.

Ceste vodijo višje, v dolino Phobjikha. Pokrajina diha kot diha nebo – široko, prozorno. Tu stoji Gangtey Monastery, dom “rdečih klobukov” sekte Nyingmapa. Otroci v rdečih haljah se smejijo, eden igra na boben. V zraku kadilo in masleni čaj. Menihi razlagajo, da vsak zvok v naravi nosi sporočilo. Če ga znaš poslušati, slišiš Budo. Na stenah freske s tisoči obrazov sočutja, v notranjosti kip, ki mirno gleda v večnost. Ko zapuščamo samostan, slišim pesem. Morda je molitev, morda le veter. V Butanu ni razlike. In to je umetnost simbioze – narave in človeka.

Na prelazu Dochula, 3.150 m visoko, stoji 108 stup, ki jih je dala postaviti kraljica v spomin na padle vojake. Vsaka stupa – molitev, vsaka zastava – obljuba. Ko veter zapiha, se sliši, kot bi nebo dihalo. V ozadju se dvigajo sedemtisočaki: Jomolhari, Kangkar Puensum, ki je s 7.570 m najvišja neraziskana gora sveta. Butanci verjamejo, da je tam dom bogov, zato na gore ne plezajo. Kakšno spoštovanje narave. V mislih mi šine, kako mi v Evropi vse merimo – kdo je višji, hitrejši, bogatejši. Tukaj merijo v veri in spoštovanju. Ko spustim pogled, se zavem, da je svet lahko tudi preprost. Včasih brez številk, brez KPI-jev, brez boljših, večjih, močnejših.

V vasi Chimi Lhakhang stoji majhen samostan, obdano s polji riža in goro molitvenih zastavic. Tu se začne zgodba o falusu – simbolu, ki v Butanu ni tabu, temveč blagoslov. Po vsej državi, od Paroja do Punakhe, se na hišah, templjih in celo uradnih zgradbah smehljajo poslikani penisi, oviti v svile, z očmi, ki gledajo v vse smeri. Celo na policijski postaji v Wangdue Phodrangu ga vidiš, velik, rdeč in samozavesten, naslikan tik ob državnem grbu. Lokalni menih mi razloži, da gre za zaščito pred zlom, pred nevoščljivostjo, pred demoni, ki se naselijo v zavistnih srcih. Končno, nekdo razume symbol moškosti. Vse se začne s svetim norcem, Drukpo Kunleyjem, znanim kot Božanski norček. Legenda pravi, da je s svojim falusom premagoval zle duhove, razbijal lažno pobožnost in učil ljudi, da duhovnost brez telesa ni popolna. Morda je ravno ta sproščenost do telesa tista modrost, ki jo je Zahod izgubil.

Vožnja čez prelaz Chele La – 3.980 metrov, skozi meglo in borovce. Vzpnemo se na hrib. Čutimo višino v pljučih. Na drugi strani dolina Haa, odmaknjena, tiha, skoraj sveta.

Hiše iz lesa, ljudje z nasmehom. Voda v potokih čista, travniki dišijo po cedri. Zvečer hot stone bath: kamne razbelijo v ognju in jih z lesenimi vilicami potopijo v vodo. Ko se usedem, zadiši po smoli, po zemlji. Voda postane meditacija. Morda najbolj pristna oblika wellnessa, kar jih pozna svet. Tam ni spa menijev, le ogenj, kamen, voda in mir. Voda in mir. Spet sem doma.

Butanski plesi niso predstava – so molitev v gibanju. Vsaka maska, vsak korak, vsak udarec bobna je del zgodbe o zmagi sočutja nad nevednostjo. Legenda pravi, da se med plesom v maskah odpirajo vrata med svetovi, da duhovi in bogovi za trenutek stopijo med ljudi. Ko se maska dotakne zraka, postane živa – nosilec izgine, ostane energija. Maske so izdelane iz lesa ciprese ali figovca, pobarvane z naravnimi pigmenti – žafran, oglje, malahit. Nekatere tehtajo več kot pet kilogramov, zato jih plesalci nosijo kot duhovno preizkušnjo. V njih se znoj in molitev zlijeta v eno. Vsak ples ima pomen: Cham o smrti razkriva minljivost, Black Hat Dance prikliče blagoslov proti zlu, Dešhen prinaša srečo in harmonijo. Menihi se pripravljajo nap les. Na obrazu ni ponosa, le mir. Morda zato, ker vedo, da so za te trenutke, ki sledijo plesu, nekaj več kot ljudje – glasniki sveta, kjer vsak obraz, tudi tisti, ki ga skriješ, pripoveduje zgodbo o resnici.

Vzpon zgodaj zjutraj. Pot se vije med molitvenimi zastavicami, konji čakajo pod klifom. Na višini 3.120 metrov, na robu pečine, visi Taksang Lhakhang, Tigrovo gnezdo. Legenda pravi, da je Guru Rinpoče priletel sem na hrbtu tigrice in med meditacijo premagal demone. Vsak korak navzgor je test volje in ponižnosti. Ko končno prispeš, srce bije, dih je kratek. Pred tabo – samostan, prilepljen na nebo. Pod tabo – prepad. V tistem trenutku ni več ne vere ne nevere – le občutek, da si majhen, a del nečesa večjega. Butan ima skrivnosti. Še ga bo treba raziskovati.

Butan me nauči, da moč ni v gospodarski rasti, ampak v notranjem redu. Ko govorimo o Gelephu Mindfulness City, slišim nekaj, česar drugje ne slišim: da lahko urbanizem temelji na tišini. To mesto bo zgrajeno ob reki, ob gozdovih, brez nebotičnikov, z meditacijskimi vrtovi in trajnostno arhitekturo. Mesto kot duhovno središče. Mislim si: »Slovenija in Butan sta majhni državi, a veliki v idejah. Svet potrebuje zglede, ne velikosti.« Tu smo verjetno zgrešili kot človeštvo. Ko zapiram oči, si želim, da bi svet razumel, da narava ni lastnina, ampak dediščina. Butan mi to pokaže brez besed.

Polet traja uro, a zdi se, da sem prešel stoletja. Katmandu – svet barv, hrupa in vonjav. Po urejenih ulicah Thimphuja zdaj stopam po prahu Durbar Squarea. Motoji, opice, menihi in popotniki, turisti in sveti možje. Na reki Bagmati ogenj in pepel, na bregu tempelj Pašupatinath.

Sadhuji kadijo, molijo, gledajo v večnost. Na drugi strani mesta – Bodnath, stupa, ki gleda v vse smeri. Molitvene zastavice šumijo kot valovi. Ko hodim med trgovinami z dišavami in maskami, se spomnim Butana. Tam je duša mirna, tu je divja. Obe pa človeški. Kakšno je bogastvo različnosti sveta.

Zadnji dan. Budilka ob petih, zunaj megla. Načrtovan let nad Himalajo. Vsi želimo videti Everest, belo streho sveta. Nič se ne vidi. Ljudje v tišini gledajo skozi okna – pričakovanje, razočaranje, tišina. Ostanemo na zemlji. Na nebu brez pogleda spoznam: mogoče je prav, da danes gora ostane skrita. Ni treba vedno videti, da bi razumel. Včasih zadošča, da si bil blizu.

Iz mravljišča Dhake v spokoj Butana in hrup Katmanduja. Pot treh svetov – človeka, narave in duha.

V Bangladešu sem videl preživetje, v Butanu mir, v Nepalu hrepenenje.

Vse troje je svet. Sreča ni cilj, ampak pot. In če je kje na svetu mogoče najti pravo ravnotežje med tišino in hrupom, med človekom in bogom – je to tu, v objemu Himalaje. Zdi se, da se bom še vračal – v objem tja, kjer se Zemlja najbolj približa nebu.

Potovanja po Himalaji
Dnevnik po KitajskiRolando KresnikAdobe StockIrak