ZAKAJ SE RADA VRAČAM V KAPADOKIJO?

Obstajajo kraji  na našem lepem planetu, kamor se je preprosto vredno vrniti. Ko pomislim, na katere destinacije se rada vračam, je na vrhu seznama Kapadokija. Težko je z besedami opisati občutke, ki se mi porajajo ob misli na te kraje. Magično, brezčasno, spokojno, nezemeljsko lepo, so zgolj šibki približki moči, ki jo premore ta košček raja sredi Anatolske ravnice.

Navdih

Kot popotnica želim doživeti bistvo dežele. Iščem tisto, česar nimam doma, nekaj novega, vznemirljivega, drugačnega. Nekaj kar me bo stimuliralo, vzpodbudilo, dalo navdih, zagon in krila za nove projekte ali zgolj nekaj, kar mi bo omogočilo drugačen pogled na isto zadevo. Kapadokija ponuja teren, ki je toliko drugačen od vseh ostalih destinacij, da še tako zahtevnega popotnika ne pusti ravnodušnega. Tišina, povezanost z naravo in samim sabo na brezpotjih so razlogi, v katerih vidim smisel, zakaj je deželo treba prehoditi. Ko deželo prehodim, jo imam priložnost spoznavati z vsemi čuti. Čutim jo, vidim, tipam, okušam in vonjam, kar daje potovalnemu doživetju moč in nove dimenzije.

Občutek domačnosti in varnosti

Na vsakem koraku me spremlja občutek, da sem doma. Občutek, da sem sprejeta, varna in zaželena točno takšna kot sem. Zavedanje, da smo vsi samo popotniki skozi čas in deželo v nekem trenutku, nas združuje ne glede na versko ali  etnično pripadnost. Dežela in njeni ljudje so prepojeni z duhom  brezčasnega velikana sufijske modrosti Rumija, ki pravi:

»Pridi, pridi, pridi  ponovno kdorkoli že si.
Pridi ponovno, pa čeprav si pogan ali goreč vernik,
naše središče ni središče obupa.
Pridi ponovno, pa čeprav ti je pogorel glas že stokrat.
Pridi ponovno.«

Stik z deželo, ljudmi in naravo

Srečanje z domačini, ki obdelujejo njivo v  odročnih dolinah je zame  neprecenljiva izkušnja. Všeč mi je, ko vidim, da košček zemlje združuje celo družino, celo več generacij. Tukaj sta mama in oče, babica, dedek in otroci, ki hitijo pomagati starejšim. Na mlajše otroke pazijo starejši, na starejše pa mlajši. V njihovih očeh je še vedno čutiti igrivost in spontanost, iz glasov veje otroška razposajenost in norčavost. Sprva prikupno zadržani me nagovorijo in vprašajo po imenu ali domovini, dokler jih ne izda hudomušni smeh. Svobodni so in hkrati varni. Kakšen privilegij! Prizori tradicionalnega vaškega življenja me spominjajo na čas črno belega filma. Kure, race in gosi se prosto sprehajajo po vasi in skupaj s psi in mačkami  tvorijo vaški živalski vrt. In čeprav so traktorji večinoma že zamenjali tradicionalno transportno sredstvo, je osel še vedno zelo dobrodošel.

O pomenu osla je veliko pisal tudi legendarni modrec iz 13. stoletja Nasredin Hodža. Tako kot njegov oče, je bil imam v vasi, kjer je živel. Ljudje z različnimi problemi so k njemu prihajali po nasvete. Tako se je tekom časa ustvaril lik hudomušnega šaljivca.

Nasredinu se osel smili
Nekega dne je Nasredin na trgu kupil zelje; stlačil ga je v bisago. Bisago si je privezal na hrbet in zajahal osla. Med ježo proti domu ga je sosed vprašal:
»Zakaj pa bisage raje ne privežeš na sedlo?«
Nasredin hodža mu je odvrnil:
»Le čemu bi še dodatno obremenjeval ubogo žival?«

Neuhojena brezpotja

Verjamem, da je prednost Kapadokije v dejstvu, da je ni moč najti med najbolj obiskanimi pohodniškimi destinacijami. Na oglase turističnih agencij, ki ponujajo pohodniški turizem, se je uvrstila šele pred leti. V labirintu dolin, se vedno najde kakšna nova, še neuhojena pot. Namesto turistične gneče, me spremljajo čebelnjaki in golobnjaki izklesani visoko  v tufaste skalne formacije. Moji sopotniki skozi doline so zajci v grmovju, žabe v mlaki, želve in ptiči. Vsaka dolina po svoje je zanimiva in posebna. Rdeča, Bela, Dolina menihov, Dolina angelov, Kamelja dolina, Dolina rdeče pese … Najlepši pohodi so v spomladanskem in jesenskem času. Takrat je narava še posebej naklonjena pohodništvu. Zmerne temperature, spomladi cvetoča, dehteča in zelena pokrajina, jeseni pa obložena polja z jesenskimi pridelki vabijo na slikovite potepe.

Druga perspektiva

Sončni vzhodi in zahodi iz balona so na lunini  pokrajini  neprimerljivi s čimerkoli sem videla do zdaj. K temu gotovo prispeva čistost zraka, saj daleč naokrog ni industrijskih obratov. Odsotnost vlage na  nadmorski višini 1000 metrov nad morjem je razlog, zakaj tukaj vročino bistveno lažje prenašam kot v obmorskih krajih. Doživetje Kapadokije iz ptičje perspektive je zgodba zase. Res je, od višine se lahko zvrti, lahko pa je tudi priložnost da razprem krila in preprosto poletim.

Sara Alt