ZAKAJ BI MORAL VSAK OBISKATI ŠRILANKO?
Šrilanka vsekakor velja za eno najboljših potovalnih destinacij na svetu. Ne destinacij – poslastic, bo bolj pravi izraz. Šrilanka namreč ponuja zelo veliko in je primerna za izkušene popotnike in tiste, ki se prvič odpravljajo raziskovat neko deželo t.i. tretjega sveta.
Tako na otoku, ki mu pogosto pravijo tudi »Budova solzica v Indijskem oceanu«, najdemo prijazne domačine – ki so res prijazni. Ne gre samo za floskulo in da, niso vedno in povsod vsi ljudje prijazni, a na splošno lahko trdimo, da so Šrilančani izjemno topli, nasmejani in prijetni ljudje.
Dežela se nahaja v tropih in to prinaša toplo monsunsko podnebje skozi vse leto. Tu najdemo tropsko sadje, kot so ananas, številne vrste banan, papaja, mango, durian in še in še. Šrilanka je obkrožena s toplim oceanom, povprečna temperatura vode je okoli 27 stopinj Celzija, ki tudi najbolj zmrznjenim omogoča kopalne užitke.
Za nas je zanimiva, ker je drugačna od naše Slovenije. Mi smo ob cestah navajeni srečevati prej srne kot slone, vrata zapiramo pred potepuškimi mačkami in ne opicami in vozimo se s taksiji, avtomobili ali mopedi in ne s tuk tuki. No, če govorimo o vlakih in se malo pošalimo – slovenske in šrilanške železnice si niti niso tako različne, kot bi si morda mislili …
Kultura je drugačna in tudi religija doda tukaj svoj kulturni pečat. Prevladuje budizem, predvsem med večinskim prebivalstvom, Šrilančani pa so tudi hindujci, kristjani, muslimani in še kaj bi se našlo … Tako da gre za pravi konglomerat narodov in različnih verstev.
Šrilanka ima čaj. Veliko, kvalitetnega čaja. Ima pestro floro in favno – slone, medvede, leoparde, palme, mangrove. Stupe, templje in ostale svete kraje. Ribiče na kolih. Zelo dobro kulinariko. Bogato zgodovino. Kulturno vez z Indijo. Kamnite osamelce. Osem Unescovih znamenitosti. Kolonialno zapuščino. Tri uradne jezike. Najstarejše drevo na svetu. Je dom cimeta. Je prva država v zgodovini z žensko premierko. Ima najvišjo stopnjo pismenosti v Aziji. In ima še vedno dogovorjene poroke in stare običaje. Je gostoljubna. In kar je zelo pomembno – Šrilanka je zelo varna.
Po mojem mnenju, bi Šrilanka enostavno morala biti destinacija vsakega popotnika. Ker je na nek način precej podobna Sloveniji – na malem prostoru ponuja zelo veliko raznolikost. Je pa turi res, da se mora v to prepričati vsak sam.
Učenje angleščine na šrilanškem domu
Večkrat sem že obiskal Šrilanko in na nek način se tam resnično počutim kot doma. Lahko bi rekel, da je to zaradi ugodne klime, dobre hrane in zanimivih pripetljajev. Vseeno pa mi največ pomeni to, da imam tam zelo dobre prijatelje. In vsakič ko se vračam, se rad vračam tudi zaradi njih, ker se bomo spet videli in preživeli nekaj časa skupaj.
Tako se spomnim, da sem imel priložnost obiskati pristen šrilanški dom, v katerega pred mojo ni stopila še nobena bela noga. Na tej točki je morda treba poudariti, da so tam navade in običaji malo drugačni kot pri nas. (Širša) družina še vedno igra pomembno vlogo, poleg rojstva in pogreba so pomembni običaji v življenju tudi izbira otrokovega imena, otrokovo učenje zapisovanja prve črke, pri puncah prva menstruacija in seveda poroka, še posebej če gre za dogovorjeno, ter kasneje tudi nosečnost. Mi bi z našega vidika verjetno rekli, da so ti ljudje staromodni. Kar je mogoče na nek način res, ni pa nujno to tudi slabo. Je tudi res, da je družba še vedno bolj patriarhalna. Ampak najpomembnejša oseba v življenju posameznika je mama. Spoštujejo tudi ožjo in širšo družino ter tudi družbo kot tako. Zato se posledično na porokah, pogrebih in ostalih dogodkih zbere tudi po nekaj sto ljudi. Vseeno pa povprečen Šrilančan nima nekega globljega stika ali vezi s tujci, kljub temu da turiste srečujejo vsakodnevno. Zahodnjaki smo jim najbolj zanimivi – bolj kot Indijci ali Kitajci. Želim povedati, da je šlo za zanimivo interakcijo z obeh strani in za vse je bilo prvič …
Torej, z mojim dobrim prijateljem Nishantho sva se peljala proti Kolombu in povedal mi je, da se velikokrat ustavi v predmestju pri sestri in njeni družini. Če bi šel z njim, da jih greva pozdravit. Seveda sem bil za. Ustavila sva se na dvorišču, bila je že tema. Le ena luč pri vhodnih vratih je svetila. Pred hišo z ograjenim dvoriščem se je smukal pes, ki naju je takoj prišel ovohat in pozdravit. Sprejeli so naju tudi na vratih in povabili v hišo.
Pred vstopom se je bilo potrebno sezuti. Take so navade (podobno je tudi v templjih). Hiša je bila za naše razmere mala, v njej pa je bivala štiričlanska družina z dvema najstniškima otrokoma. Vsi so me pozdravili, se predstavili in mi ponudili prostor na kavču. Gospodinja je prinesla čaj in nekaj sezamovih bonbonov. Ostali so si me ogledovali. In jaz njih. Vlogo prevajalca je igral Nishantha, naša vez.
Poznate morda tisti občutek, ko veste, da se pogovarjajo o vas, kažejo na vas, morda pokažejo na svoj nos, glavo ali karkoli in potem na vas? No tega je bilo precej. Debata je tekla o meni, čeprav mene o meni niso spraševali prav veliko. Nishantha je odgovoril na vsa vprašanja. Vsake toliko so vsi pogledali vame, se naenkrat nasmehnili in potem nadaljevali s pogovorom. Jaz sem se nekaj časa delal, kot da sledim debati, vmes pa sem opazoval »dnevno sobo«. Stene so bile prazne, le nekaj družinskih portretov je viselo na njih. En kavč, na katerem sem imel privilegij sedeti sam, nizka mizica s čajem in bonboni samo zame ter ogromno »piknik« stolov – tistih, ki se zložijo drug v drugega. Za vsak slučaj, če se v hiši znajde večje število ljudi.
Čez nekaj časa mi Nishantha pravi: »Še vedno jim ne morem dopovedati, da nisi navaden turist. Da si bil na Šrilanki že večkrat.« Vse jih je zanimalo o meni. Najstnika sta me sramežljivo pogledovala. Nakar oče pride na idejo, da bi pri njih ostal. Bi imel vse, za jesti in spati, samo njegova otroka Anura in Arjuna bi učil angleško. Sledila so pogajanja in nikakor mi ni uspelo razložiti, da imam že čez dva dni določene obveznosti. Anura in Anjura ogovorim po angleško, a se samo nasmehneta in ne želita debatirati. Oče je pa kar vztrajal pri svojem predlogu.
No, nekako se mi je uspelo izviti iz tega doma. Zmenili smo se, da kmalu spet pridem in ostanem dlje časa. Točnega datuma pa nismo postavili … In za konec še drobno opozorilo vsem popotnikom – pazite, ko zahajate v šrilanške domove, morda vas bodo želeli obdržati 😊.
Šrilanška kuhinja
Številne države na svetu so znane po svoji kulinariki. Slovenci se počasi uveljavljamo, italijanska in francoska kuhinja sta nam najbližje, kitajsko in mehiško hrano najdemo skoraj povsod po svetu, Japonci očarajo s surovimi morskimi sadeži, o ameriški prehrani raje ne bi izgubljali besed. No, šrilanška kuhinja pa je sigurno nekaj drugačnega, zanimivega. Podobna je indijski, saj navsezadnje Šrilanka spada pod kulturno sfero indijskega podkontinenta. Vseeno pa ima tudi svoje specifike.
Najbolj znana jed na Šrilanki je, da, uganili ste, riž in kari (rice and curry) – belemu in rdečemu rižu (endemična vrsta rdečega riža s Šrilanke) dodamo različne vrste omak, karijev. Te so lahko ribje, mesne ali zelenjavne. Predvsem na slednji je velik poudarek. Najpogostejše sestavine so bučke, leča, fižol, soja, solata in tudi različno tropsko sadje. Vsem tem jedem, karijem, je dodana mešanica začimb (ki ji ravno tako rečejo kari), kak poper, včasih kardamom, kumina, klinčki, cimet in seveda čili. Poleg riža se pogosto postreže zraven tudi roti – mi bi temu rekli mali popečeni kruhki iz moke, soli in vode, katerim lahko dodamo tudi kokos ali kaj podobnega. Za nas tujce pogosto hrane ne začinijo tako močno. Lokalci na drugi strani pa pravijo, da če hrana ni začinjena oz. pekoča, potem sploh nima okusa.
Vsa hrana se naenkrat prinese na mizo. Potem pa vsak jedec sam naloži željeno hrano na krožnik, na katerem je pogosto bananin ali lotosov list (zaradi boljšega okusa). Se pravi malo riža, malo leče, malo ribe, itd … Se usedeš za mizo in začneš jesti, brez pribora seveda. Roke si zato speremo pred in po jedi.
Riž in kari domačini jedo večkrat na dan, za zajtrk, kosilo in večerjo. Med druge znane lokalne jedi definitivno spada kottu roti (v voku popečena na male koščke nasekljana zelenjava, morda tudi piščanec), hoppers (kot neka palačinka v obliki skledice, kamor se doda lahko jajce, čili, ipd), pittu (pražen riž zmešan s kokosom in kuhan na pari v bambusovih skledah), kiribath (ceremonialen riž) in še in še.
Najboljša sladica na Šrilanki je kar sadje – morda ena od mnogih vrst banan, papaja, ananas, mango, lubenica, pasijonka, bodeča anona, jackfruit (nangka) … Zelo dober je bivolji jogurt z jaggerijem (palmin med).
No zraven jedi pa se prileže tudi kaj tekočega. Naraven, sveže iztisnjen sok kateregakoli tropskega sadeža je vedno dobra izbira. Morda ingverjevo pivo (brezalkoholna gazirana pijača z okusom ingverja)? Kaj pa sok, ki ga pijete direktno iz mladega kokosovega oreha? Ali pa, če je le v ponudbi, kar kako šrilanško pivo? Ljubitelji vina bodo na Šrilanki malo prikrajšani, saj ne proizvajajo lastnih vin, se pa dobi tuja vina, predvsem avstralska.
Vsekakor pa lahko rečemo, da je na Šrilanki dober tek, res dober. Pa dober tek!
Adobe Stock
Samsara potovanja
Samsara potovanja