KIRGIZIJA – (kratka) FOTOZGODBA O JAHANJU
Na potovanju po Kirgiziji si kako dopoldne ali popoldne vzamemo čas tudi za jahanje. Prijazni, lepo vzgojeni konjički se mirno pasejo ob nomadskih vaseh in čakajo, da jih lastniki pokličejo na delovno mesto.
Konji so kirgiškim nomadom statusni simbol – več kot jih imaš, več veljaš. Seveda pa so bistvenega pomena tudi za preživetje. Iz kobiljega mleka delajo rahlo alkoholiziran napitek kumis, iz mesa klobasice čučuk, s konji si pomagajo pri zganjanju goveda in drobnice, najspretnejši jahači pa igrajo tudi nomadski polo.
Redkim turistom, ki zaidejo v te odmaknjene kraje pa so konji na voljo za poziranje, kot kulisa za panoramske fotografije, za božanje in seveda jahanje. Kakega posebnega predznanja ne potrebuješ, le nekaj občutka za ravnotežje.
Če želiš konja premakniti z mesta pa se moraš naučiti še ukaz, ki v kirgiški konjščini pomeni pojdi. Ta magična beseda je čuču. Izgovorjava in naglas sta seveda pomembna, saj besede ne smeš zamenjati za čučuk, ki pomeni konjsko klobasico. Lastnik mojega konja mi je namreč s strogim izrazom na obrazu dopovedoval, da se v tem primeru konju lahko strga. Stvar sem vzela smrtno resno in čuču natrenirala v nulo.
In smo šli. Zmenili smo se, da se vrnemo čez kake tri ure. Hja, tako smo se zmenili mi, konja pa ni nihče nič vprašal. Ti šment, po stotih metrih se je moj konjiček namreč odločil, da je njegov delovnik prenaporen in mu pripada dopust.
Nič kaj dosti se ni pogajal. Ustavil se je, malo pojedel in na vse moje čuču se je delal, kot da ne razume kaj hočem. Tako mi je diskretno namignil, da me ima poln kufer in naj se spokam z njegovega hrbta. Kaj sem hotela. Ustregla sem mu in se peš vrnila nazaj.
Medtem ko sem čakala ostale me je prijazna gospodinja povabila na prigrizek korut, kroglice iz ovčjega sira. Aja, moj konjiček pa je dodobra izkoristil frej dan – lastnik ga je s prijatelji namreč iskal naokoli do poznega popoldneva.
Suzana Pomer
Samsara potovanja
Janez Gradišar
