Moje prvo odkrivanje Kapadokije

Prvič sem se odpravila v Turčijo pred petindvajsetimi leti. Na take, bolj robinzonske počitnice ob morju. Tam pa sem prvič slišala za Kapadokijo, pokrajino v notranjosti anatolske planote, nenavadnih oblik. Nek letak (ja, takrat še ni bilo spletnih strani in facebooka) me je prepričal, da sem se dve leti kasneje s prijateljico odpravila tja.

Avtobus iz Istanbula je bil neverjetno udoben in čist. Nočna vožnja se je zgodaj zjutraj zaključila v Aksarayju. Voznik naju je na postajališču postavil na cesto. Na vozovnici je pisalo Göreme in pojma nisva imeli kje sva. Mahanje z rokami voznika avtobusa naju je prepričalo, da naj tam počakava na nadaljnji prevoz. In res. Nekaj trenutkov kasneje do naju pristopita dva Turka in naju prepričujeta naj z njima sedeva v avto. Kaj? Ni govora. Midve čakava avtobus za Göreme. Po kakih desetih minutah ponovnega mahanja z rokami sva dojeli, da je tisti sklumpan avto in ta dva Turka najin »avtobus« za Kapadokijo. Brez besed sva se spogledali, češ kaj pa naj. In smo šli. Po kaki uri vožnje pa se je začelo … ne, ne, Turka nama nista hotela nič žalega, prav prijazna sta bila. Začelo se je … odkrivanje Kapadokije.