MED KNJIGO, TRENUTKOM, KO NI VEČ POTI NAZAJ IN STARO KAMERO
AFGANISTAN
Ko smo začeli pristajati v Kabulu, je v letalu nastala tišina. Nihče ni zares govoril, vsi pa smo verjetno mislili isto: to je to. Zdaj ni več poti nazaj.
“Welcome to Kabul.”
In potem si tam. V državi, o kateri že leta in leta poslušaš le o vojnah, konfliktih in tragedijah.
Afganistan sem dolgo nosila nekje v ozadju glave. Ne kot konkretno željo, bolj kot prostor, ki me je hkrati odbijal in privlačil. Prvič sem ga zares srečala skozi knjige — o težkih zgodbah, polne bolečine, izgube in vojne. Zaradi njih sem imela občutek, da je to kraj, kamor pač ne greš. Ali pa ne bi smel iti.
Ne bom lagala — Afganistan ni preprosta destinacija. In ni država, kamor prideš nepripravljen. Prisotnost T@lib@nov je resničnost. Številne kontrolne točke so del vsakdana. Pravila so dostikrat stroga, predvsem za tamkajšnje ženske. Ves čas se zavedaš, da si v prostoru, kjer stvari delujejo drugače.
Ampak hkrati se zgodi nekaj čudnega.
Po nekaj dneh začneš za vsemi temi plastmi opažati običajno in preprosto življenje. Ljudi, ki delajo, kuhajo, prodajajo čaj, se smejijo, vozijo otroke domov. Začneš razumeti, da dežela le ni samo naslovnica udarnih novic.
Največji šok ni bila nevarnost, ampak toplina ljudi.
Gostoljubnost v Afganistanu je iskrena, skoraj neverjetna. Povabila na čaj, pogovori na tržnicah, nasmehi ljudi, ki imajo veliko manj, kot si vajen sam, pa vseeno dajejo brez zadržka.
Hrana. Preprosta, a zelo okusna. Riž, meso, kruh, jogurt – vse ima nek svoj, umirjen okus, brez pretiravanja. To ni kulinarika, ki bi se trudila impresionirati, ampak taka, ki je preprosto dobra. In včasih je ravno to tisto, kar si najbolj zapomniš.
In potem je tu narava.
Bamyan je bil prvi trenutek, ko sem obstala brez besed. Mehke linije gora, ogromne doline in tista tišina, ki jo začutiš skoraj fizično. Afganistan tam izgleda popolnoma drugače od vsega, kar si predstavljaš od daleč.
Band-e Amir pa je bil nekaj povsem svojega. Jezera tako modra, da izgledajo nerealno. Okoli njih pa suha, skoraj prazna pokrajina, veter in občutek popolnega miru. Pot do tja ni bila samoumevna in dolgo sploh ni bilo jasno, ali bomo (punce) do tja sploh prišle. Mogoče je bil ravno zato tisti trenutek ob jezerih še bolj poseben.
Kandahar je pokazal drugo stran države. Bolj zaprt, bolj konzervativen, bolj napet. Tam najbolj začutiš težo pravil in občutek, da si ves čas opazovan. Ni prijetno v klasičnem smislu, je pa del realnosti države in prav je, da ostane tudi ta del zgodbe.
Veliko ljudi me je vprašalo, kako je potovati kot ženska v Afganistanu.
Težko odgovorim na kratko. Ves čas se prilagajaš pravilom prostora, v katerem si. Hkrati pa ravno zaradi tega vidiš stvari bolj neposredno, brez turističnega filtra. Ne romantiziram te izkušnje in je tudi ne demoniziram. Resnica je nekje vmes.
Ob koncu potovanja smo v Kabulu spoznali starega fotografa s svojo stoletno kamero. Na ulici je fotografiral ljudi v črno-beli tehniki, brez filtrov, brez popravljanja, samo svetloba, obraz in trenutek.
Mislim, da Afganistan najbolj opiše ravno ta prizor.
Surov. Nepopoln. Resničen.
To ni država, ki bi jo lahko razumel od daleč.
In zagotovo ni kraj, iz katerega prideš enak, kot si vanj vstopil.
Suzana Pomer
Samsara potovanja
Samsara potovanja
Suzana Pomer