Dežela češenj in dateljnov

Življenski utrip Alžirije

Kmetijstvo kot temelj družbe

Kljub skromnim obdelovalnim površinam, ki jih je borih 4% in nezmožnosti popolne samooskrbe prebivalstva, je severni del žitnica. Posledično in v skladu s francosko tradicijo je kruh moč najti na vsakem koraku. Ogromna količina je prodana za drobiž. Z ovesom oskrbujejo svoje sosednje države, prav tako pa se radi pohvalijo, da izvažajo ene izmed najkvalitetnejših dateljnov. Zaradi izjemno ugodnega podnebja, lahko alžirski kmet izjemno lepo živi od pridelave sadja, zelenjave in žita.

Na tržnici se najde cela paleta okusnega domačega sadja in zelenjave, meso je dobrina višjega cenovnega razreda, zato z njim ne pretiravajo. Ribe so že dolgo tega na severu dežele nadomestile mesne proteine. Grozdje in vinska trta sta jim v ponos, kot pravijo sami, so vinsko trto in kvalitetno vino poznali še pred francosko kolonizacijo.

Sporazumevanje in glasba

Dva uradna jezika sta alžirska arabščina (darja) in berberski (tamazight). Medtem ko je lingua franca kar francoščina. Z angleščino je sporazumevanje zelo težko, a z gestikuliranjem in neverjetno potrpežljivostjo domačinov se da. V šolah je kljub koncu kolonializma prvi tuji jezik francoščina, sedaj počasi raste zanimanje tudi za angleščino.

Glasba je v Alžiriji nujnost, od tradicionalnih spevov Berberov in puščavskih Tuaregov vse do Raï-ja in do sodobne rap glasbe. Raï je bil nekoč to kar je danes rap za mlade. Prepovedane teme, alžirski ritem in ostro kritiziranje vlade. Kot se je nekoč gospa Cheikha Rimitti poigravala z besedami o spolnosti in revščini tako sedaj mnogi mladi raperji počnejo enako za nove generacije.

Arabci, ki ne želijo barantanja

Alžirija ima najvišji življenjski standard v Afriki, cene so zato tudi višje kot v sodednjih deželah in ob visokem deležu predvsem mladih nezaposlenih, ni tako presenetljivo dejstvo, da jih veliko živi v revščini. Ker je meja z Marokom še naprej zaprta, si ob najožjem delu meje izmenjavajo besede in pozdrave ter se spominjajo, kako lepo so trgovali nekoč.

Barantanja skorajda ne poznajo, cene so fiksne in kot povsod, domači produkti zelo poceni, uvoženi pa precej dragi. Taksisti so izjemno pošteni in ker se taksi načeloma deli, se skupni znesek na koncu razdeli med vse potnike. Zmeda z njihovim denarjem je na začetku vedno prisotna, saj je včasih znesek tako nizek, da mislite, da ste narobe razumeli. Vedno vam bodo vrnili do zadnjega dinarja natančno, brez goljufanja in tudi če cene ne poznate, ste lahko sigurni, da vam vrnejo preostanek. Baranta se menda le za kokoši, koze in kamele, ampak v merah dovoljenih 10%, da ne užalite prodajalca in sebe ponižate pred ostalimi.

Gostoljublje v krvi, tako kot siesta

Po mojih izkušnjah ima Alžirija ogromno srčnih ljudi, ki izjemno radi pomagajo. Pravijo, da je to del njihove kulture in se veselijo vsakega, ki je pripravljen pokukat v njihovo deželo. Alžirci so se izkazali kot odlični gostitelji in moji osebni stražarji, ki so se bili pripravljeni odreči lastnemu udobju za ceno mojega dobrega počutja. Vsaka oseba je spoštovana in cenjena, kar pripisujejo sožitju arabske in galske tradicije.

Alžirci se ne pustijo motit v svojem vsakdanu, zato jih v večjih mestih lahko občudujete v njihovem ponosnem hedonističnem uživanju.

Severni del dežele obožuje vino v vseh oblikah/barvah, pivo prija kot predjed in kava je pijača, ki se jo pije cel dan. Kupite jo zjutraj in nato cel dan lepo počasi srkate iz plastičnega kozarčka.

Južni del države že tradicionalno zaradi višjih temperatur prisega na sladek metin čaj in kavo, alkoholu se pa najraje izognejo. Domače restavracije in čajnice so vedno polne domačinov. Po kosilu običajno naredijo siesto in zaprejo vse lokale. S pripravami za večerjo začnejo šele po 18. uri.

Edine besede, ki jih konstantno slišite na ulici in se vam vsedejo v vaš turistični slovar so več ali manj povezane s hrano. Petek je njihova nedelja in prav nikogar ne gane ali turisti iščejo hrano ali ne. Ve se, da do 12ure lahko nakupite vse, potem pa sledi dolgo pričakovan mir. Po glavni petkovi molitvi so ulice popolnoma prazne. Užitek za turista, ki mu čez teden preseda mestna gneča.

V Alžiriji se počutiš tako domače že zaradi samega delovanja in reda v deželi, a hkrati ohranja svoje bistvo in tradicijo. Morda jim je delna zaprtost, predvsem turistična, koristila v tem smislu, da so ostali zvesti sami sebi in se niso prodali za denar.

Nimajo pretirane želje po prilagajanju nekim turističnim normativom in prav je tako. Zaradi tega se tukaj počutiš vse prej kot turist, drznem si reči, da so me povsod sprejeli kot že davno izgubljenega prijatelja.

Vredno jo je obiskati, bodisi zaradi zgodovinskih spomenikov, puščave in razgibane pokrajine, morja ali pristne domačnosti.

Helena Caf