Zakaj na Tibet?

Mogočna streha sveta in odročna dežela mitov in bogov. 

Ker je lepoto in mogočnost Himalaje težko opisati. Tu pride prav pregovor, ki pravi, da potrebuješ tisoč življenj, da opišeš občutke, ki ti jih njena prisotnost daje.

TibetZa Tibet pa pravijo, da je toliko daleč, kolikor si dovolite iti. Je izven časa in prostora. Je tudi krut in surov. Ena najbolj goratih pokrajin na zemlji in ena najredkeje poseljenih. Obkrožen z zasneženimi vrhovi, neprehodnimi visoko ležečimi puščavami in žarečimi turkiznimi jezeri. Posejan z mnogimi starodavnimi samostani, neštetimi božanstvi in globoko vernimi prebivalci, nomadi in pastirji. Je kraj za sanjanje, če si le dovolite.

Lhasa – mesto bogov. 

Zaradi dolgih stoletij izolacije, se je o Lhasi začelo govoriti kot o kraju skrajne čistosti in duhovnosti. Že od 7. stoletja naprej, ko je prvi tibetanski kralj dal zgraditi novo prestolnico in jo poimenoval Lhasa – Sveta zemlja. Eno največjih arhitekturnih čudes, tako na Tibetu kot tudi na svetu, je Potala – nekdaj politično in duhovno središče dalajlam. V mestu stoji tudi duhovni center Tibeta- tempelj Jokhang. Je daleč najbolj čaščeno svetišče, zgrajeno na mestu svetega jezera, ki naj bi po legendi predstavljalo srce ogromne ležeče demonke. V bližini mesta delujeta še dva, med največjimi, samostana na Tibetu – samostana Drepung in Sera. Slednji je daleč najbolj zanimiv, saj dnevno privablja množice radovednežev, da bi si pobliže ogledali tradicionalne popoldanske debate, preko katerih se menihi pripravljajo na samostanske izpite. Ja, glavno mesto Tibeta je čisto zares prav poseben kraj.

Shigatse

Shigatse, nekoč Samdruptse, je danes drugo največje mesto v Tibetu. Precej moderno mesto je danes, a tradicionalno je prav Shigatse dom Pančen Lame, drugega najvplivnejšega roda tradicionalnih tibetanskih vodij. Samostan Tashilumpo je pravo mesto v malem. Kompleks je posejan z neštetimi templji, dvoranami in bivalnimi prostori za še okoli 500 menihov, ki tu živijo. V samostanu stoji orjaški pozlačen kip Maitreye – Bude prihodnosti, ki v višino meri neverjetnih 26 metrov. Zanimiva je tudi mestna ‘šoping’ ulica, v kateri se je moč spoznati z tibetanci ter njihovo obrtjo.

Sveta jezera Yamdrok Tso, Nam Tso in Manasarovar. 

Na Tibetu je na tisoče jezer. In skoraj vsa so sveta. So prizorišče svetih lamaističnih obredov, kamor generacije budističnih romarjev obredno potuje, tam molijo, meditirajo ali le iščejo modrost. Izmed vseh svetih, so tri daleč najsvetejša. Jezero Yamdrok Tso velja za najlepše izmed vseh, predvsem zaradi svoje značilne turkizne barve. Tibetanci verjamejo, da v njem domujejo boginje. Jezero Nam Tso je dom petim majhnim otočkom, na katere so po zamrznjem ledu v preteklosti šli romarji in tam preživeli poletje v globoki meditaciji. Poti nazaj ni bilo. Šele, ko je zopet prišla zima. Zato ni čudno, da jezero velja za duhovni umik budističnim menihom. In ja, zasluži si ime ‘Nebeško jezero’. Na daljnem zahodu Tibeta, tik pod goro Kajlaš, leži še eno jezero, imenovano Manasarovar. Sveto jezero večim azijskim religijam. Predstavlja čistost in vsak, ki se, v tem precej mrzlem jezeru okopa, s sebe spere vse grehe, ki si jih je v tem življenju nabral.

Gyantse. 

Majhno mestece, ki je v preteklosti ležalo na pomembni trgovski točki, med Indijo in Tibetom. Še danes precej tradicionalno mesto, ki se ponaša s čudovitim samostanskim kompleksom Pelkor Chode. V njem se skriva eden lepših biserov Tibeta, in sicer kar 35 metrov visoka stupa Kumbum.

Bazni tabor in gora Everest. 

Sagarmata ali tibetanska mati vesolja Čomolungma. Najvišja med vsemi. Mlada gora. Ime je dobila po britanskem geodetu Sir Georgeu Everestu. Mogočna gora Everest.

Gora Kajlaš in Saga Dawa festival. 

Območje gore Kajlaš je zaradi nedostopnosti sicer eno najmanj obiskanih svetih krajev. Je daleč na skrajnem zahodu Tibeta. V njeni bližini izvirajo štiri izmed najdaljših azijskih rek, ki tečejo vsaka na svojo stran. Prav tu naj bi nastal svet. Je srce sveta, axis mundi in center Azije tako hindujcem, budistom, džainistom kot tudi privržencem nekaterih drugih ver. Pod njo se odvija tudi eden najpomembnejših festivalov Tibeta – Saga Dawa. Slavijo dan Budinega rojstva, razsvetljenja in odhoda v nirvano.

Guge. Izgubljeno tibetansko kraljestvo. 

Še bolj na zahodu kot gora Kajlaš. Starodavno kraljestvo na strehi sveta. Pot do tu je dolga in naporna. Pusta, opustošena in do nedavnega nedostopna pokrajina. A stoletja nazaj je prav tu cvetelo močno in vplivno kraljestvo.

Tibetanci in njihova predanost veri. 

Tibet živi sam. Nekoč je bila to skrita dežela, ki je zaradi neprehodne Himalaje daleč naokoli zaslovela kot dežela magije in skrivnosti. Dolgo tujcem ni bilo dovoljeno stopiti na sveta tla Tibeta. Tibetanci so ostali homogeni, kolikor pač lahko, glede na razlike v nadmorski višini, podnebju. Nekoč nomadi, večina izven mest še dandanes. Njihova kultura je bila od nekdaj usmerjena v duhovno. Bila je animistična, preprosta, a globoka in stroga. In dolgo so jo ponosno čuvali. Kultura tibetancev je bila od nekdaj usmerjena v duhovno. Ja, vera je tista, ki še danes  poganja tibetance naprej.

Zakaj na Tibet? Potovati na Tibet pomeni vstopiti v enega izmed najbolj izoliranih krajev na svetu. Osamljena lunina pokrajina, s snegom pokriti najvišji vrhovi sveta, visoki prelazi in serpentinaste ceste na eni strani, na drugi strani pa pokrajina posuta z budističnimi spomeniki, plapojočimi molilnimi zastavami, odročnimi vasmi in starodavnimi kraji.

Marijana