Uresničene sanje o puščavi

Sinajska puščava

Verjetno so redki ljudje na svetu, ki se nikoli niso igrali v pesku in gradili peščenih gradov. Sama sem vedno sanjala o tem, da bom sedela v še večjem peskovniku, gradila še daljše tunele, postavljala večje gradove in gledala, kako si voda v pesku utira pot. Niti v sanjah nisem pomislila, da bodo prav puščave postale moji najljubši kotički tega sveta.

Moj prvi stik s širno puščavo je bila puščava Tar v Indiji. V spominu so mi ostali prav vsi magični trenutki in občutki, ki vsakič znova privrejo na plano, v kateri koli puščavi na svetu že. Njena barvitost, skromnost ljudi, kamele, nenavadne skalnate oblike in pesek povsod. Zdi se, kot da namerno izbiram dežele, ki premorejo vsaj majhno zaplato nežnega peska. Tam lahko ponovno gradim in rušim peščene gradove, a morda na drugačen način, kot sem to počela kot otrok.

Puščave so vseh barv, velikosti, materialov in oblik. Umetniški ustvarjalec je narava, ki slika in oblikuje tako, da ob nenavadni lepoti enostavno obnemiš. Puščava razume bitje srca. Sili te, da se povzpneš na skalnati osamelec ali visoko sipino. Z vsakim korakom za seboj puščaš le sledi stopinj, ki kmalu izginejo. Si le ti, tvoje dihanje, bitje srca in veter. Tišina je tako globoka, da bi jo lahko rezali. Razgled nad okolico je pod kotom 360°. Kamorkoli seže pogled le nenavadna in groba lepota.

Vse prej kot dolgočasna.

Tukaj so peščene in skalnate skulpture, ki burijo domišljijo, neskončne sipine, ogromne zelene oaze in kanjoni, suhe rečne doline, ki jih ob dežju zapolni voda, vodnjaki ter majhna jezera v katerih se namakajo ljudje in živali, opuščene vasi in starodavne ruševine, kamenje različnih barv in velikosti. Je prostor, kjer zadihaš s polnimi pljuči, saj je relativna vlažnost v zraku nizka in daleč daleč naokoli ni nikogar, ki ti krade zrak. Še komarji ne zaidejo tja. V puščavi je ogromno čudežev, ki se odpirajo na vsakem koraku. Flora in favna dajeta druga drugi prostor in zaživita že ob zelo majhnem oblaku, ki se pojavi na nebu ali rosni kaplji. Drevesa rastejo iz skale, žabe lezejo iz peska, ko začutijo senco. In v pesku se lesketa majhno jezero – privid ali resničnost – morda se le naš um poigrava z nami.

Barve, barve in še enkrat barve …

Vse nianse zemeljskih barv, ki na daleč izgledajo kot en sam siv svet.  A ko pogledaš bližje, zmanjka besed za vse odtenke rumene, rjave, oranžne, rdeče, sive, srebrne, zlate, zelene, črne … Sončni vzhodi in zahodi so polni prelivajočih svetlih barv, ki zaradi širnega obzorja trajajo dovolj dolgo, da si jih zavedno zapomnimo. Magično temno nočno nebo z žarečimi zvezdami se zdi kot da so se spustile z neba samo za vas, da jih dosežete. Obkroža vas le mogočna tišina in poplesavanje peska v ritmu pesmi vetra.

Puščava ponuja ogromno pristnih doživetij in ponovno prebudi otroka v vas. Od umetniškega ustvarjanja do lazenja na sipino, spuščanja po sipini navzdol po zadnji plati ali s prevali ali z desko … zagotovo se je tudi vredno kot kamela povaljati v pesku. Pesek je povsod, kjer si ga predstavljate ali ne, in ostane z vami še tedne po puščavski avanturi. Majhni koščki spominov, ki pridejo na plano v (ponavadi napačnih) trenutkih od kdo ve kje.

Res sem srečka, ker sem imela možnost bivanja v mogočni Sahari. S tem je največji peskovnik na svetu za nekaj časa postal moje igrišče. Prijateljske poti, ki se križajo v teh koščkih sveta, so nekaj izjemnega. S tujci delite isti kozarec, krožnik, žlico, hrano in kaj kmalu postanete prijatelji. Deliti, kar imaš, je nekaj izjemnega. Pa čeprav gre morda le za delček življenjske zgodbe, prijazen nasmeh in pomoč.

Puščava je kraj, kjer ni prostora za izbirčnost, vzeti moraš točno to, kar se v danem trenutku ponuja. V puščavi ni nihče reven in ne bogat. In ko se ob prvih kapljah dežja od veselja zasvetijo oči nomadov, nastopi čas za slavje, ki ga sestavljajo petje, glasba, smeh in taborni ogenj nedaleč od zvezd.

Helena Caf