Učenje angleščine na šrilanškem domu

Večkrat sem že obiskal Šrilanko in na nek način se tam resnično počutim kot doma. Lahko bi rekel, da je to zaradi ugodne klime, dobre hrane in zanimivih pripetljajev. Vseeno pa mi največ pomeni to, da imam tam zelo dobre prijatelje. In vsakič ko se vračam, se rad vračam tudi zaradi njih, ker se bomo spet videli in preživeli nekaj časa skupaj.

Tako se spomnim, da sem imel priložnost obiskati pristen šrilanški dom, v katerega pred mojo ni stopila še nobena bela noga. Na tej točki je morda treba poudariti, da so tam navade in običaji malo drugačni kot pri nas. (Širša) družina še vedno igra pomembno vlogo, poleg rojstva in pogreba so pomembni običaji v življenju tudi izbira otrokovega imena, otrokovo učenje zapisovanja prve črke, pri puncah prva menstruacija in seveda poroka, še posebej če gre za dogovorjeno, ter kasneje tudi nosečnost.

Mi bi z našega vidika verjetno rekli, da so ti ljudje staromodni. Kar je mogoče na nek način res, ni pa nujno to tudi slabo. Je tudi res, da je družba še vedno bolj patriarhalna. Ampak najpomembnejša oseba v življenju posameznika je mama. Spoštujejo tudi ožjo in širšo družino ter tudi družbo kot tako. Zato se posledično na porokah, pogrebih in ostalih dogodkih zbere tudi po nekaj sto ljudi. Vseeno pa povprečen Šrilančan nima nekega globljega stika ali vezi s tujci, kljub temu da turiste srečujejo vsakodnevno. Zahodnjaki smo jim najbolj zanimivi – bolj kot Indijci ali Kitajci. Želim povedati, da je šlo za zanimivo interakcijo z obeh strani in za vse je bilo prvič …

Torej, z mojim dobrim prijateljem Nishantho sva se peljala proti Kolombu in povedal mi je, da se velikokrat ustavi v predmestju pri sestri in njeni družini. Če bi šel z njim, da jih greva pozdravit. Seveda sem bil za. Ustavila sva se na dvorišču, bila je že tema. Le ena luč pri vhodnih vratih je svetila. Pred hišo z ograjenim dvoriščem se je smukal pes, ki naju je takoj prišel ovohat in pozdravit. Sprejeli so naju tudi na vratih in povabili v hišo.

Pred vstopom se je bilo potrebno sezuti. Take so navade (podobno je tudi v templjih). Hiša je bila za naše razmere mala, v njej pa je bivala štiričlanska družina z dvema najstniškima otrokoma. Vsi so me pozdravili, se predstavili in mi ponudili prostor na kavču. Gospodinja je prinesla čaj in nekaj sezamovih bonbonov. Ostali so si me ogledovali. In jaz njih. Vlogo prevajalca je igral Nishantha, naša vez.

Poznate morda tisti občutek, ko veste, da se pogovarjajo o vas, kažejo na vas, morda pokažejo na svoj nos, glavo ali karkoli in potem na vas? No tega je bilo precej. Debata je tekla o meni, čeprav mene o meni niso spraševali prav veliko. Nishantha je odgovoril na vsa vprašanja. Vsake toliko so vsi pogledali vame, se naenkrat nasmehnili in potem nadaljevali s pogovorom.

Jaz sem se nekaj časa delal, kot da sledim debati, vmes pa sem opazoval »dnevno sobo«. Stene so bile prazne, le nekaj družinskih portretov je viselo na njih. En kavč, na katerem sem imel privilegij sedeti sam, nizka mizica s čajem in bonboni samo zame ter ogromno »piknik« stolov – tistih, ki se zložijo drug v drugega. Za vsak slučaj, če se v hiši znajde večje število ljudi.

Čez nekaj časa mi Nishantha pravi: »Še vedno jim ne morem dopovedati, da nisi navaden turist. Da si bil na Šrilanki že večkrat.« Vse jih je zanimalo o meni. Najstnika sta me sramežljivo pogledovala. Nakar oče pride na idejo, da bi pri njih ostal. Bi imel vse, za jesti in spati, samo njegova otroka Anura in Arjuna bi učil angleško. Sledila so pogajanja in nikakor mi ni uspelo razložiti, da imam že čez dva dni določene obveznosti. Anura in Anjura ogovorim po angleško, a se samo nasmehneta in ne želita debatirati. Oče je pa kar vztrajal pri svojem predlogu.

No, nekako se mi je uspelo izviti iz tega doma. Zmenili smo se, da kmalu spet pridem in ostanem dlje časa. Točnega datuma pa nismo postavili … In za konec še drobno opozorilo vsem popotnikom – pazite, ko zahajate v šrilanške domove, morda vas bodo želeli obdržati 😊.

Nejc Košnik

Fotografije prispevala Nejc Košnik in Andrej Repar