Gora Kajlaš – srce Tibeta

Slavni popotnik Marko Polo je na svojem popotovanju na daljno Kitajsko zapisal, da je gora brez tekmeca in je ni mogoče primerjati z nobeno drugo.

Le malo krajev je na tem svetu, ki bi jih lahko primerjali s skrivnostno, izjemno, lepo in v celoti izolirano goro. Njena lega je dobro skrita v odročni, redko obiskani pokrajini zahodnega Tibeta. Tam zadaj za himalajsko gorsko verigo – tam je eden najvišje ležečih in najbolj osamljenih krajev na našem planetu. In prav tam, sredi ničesar, sredi širne tibetanske planote se vzpenja gora, zrno riža, piramida. In prav zaradi tega je še toliko bolj posebna, veličastna in edinstvena. Kraj neskončnosti. Gora Kajlaš.

Tibetanska legenda pripoveduje o tem, da je bila gora ustvarjena takrat, ko je vsemogočna boginja usmiljenja, Avalokitešvara, želela narediti orjaško zrno riža, s katerim bi lahko nahranila cel svet. Ko je riž odcedila, je iz vode pod vznožjem Kajlaša nastalo jezero Manasarovar.

Več imen ima. Kangrinpoče. Kailaša. Tise. Nekateri pravijo, da je gora legendarna gora Meru, omenjena v mnogih mitih in pisnih virih. Ne samo, da je gora sveta številnim veram, velja tudi za središče vesolja. Je krona sveta in kraj, kjer domujejo bogovi. In ravno zato tudi ena redkih gorá, ki jo je prepovedano osvojiti. In najbrž ga ni junaka, ki bi si upal na njen vrh.

Vernikom je gora unikat in popoln simbol kozmičnih sil na zemlji. Sveta gora budistom, džainistom, hindujcem in sledilcem vere Bon – tibetanske duhovne tradicije.  Kraj, kjer se vse vere zlijejo v eno. Toleranca. Spoštovanje in razumevanje eden do drugega.

Že več kot tri tisočletja se pod vznožje Kajlaša iz vseh koncev Azije zgrinjajo romarji. Prihajajo sem, da opravijo starodavni ritual obkroženja gore – kora. Sveta pot okoli Kajlaša je dolga dobrih 53 kilometrov. Na pot jih vodi globoka vera in neomajna volja. Nekateri na kolenih. Da bi se ji poklonili.

Ta izolirani in še do nedavnega težko dostopni predel oživi v pisanosti ljudi od blizu in daleč enkrat letno – na enem najpomembnejših festivalov v deželi. Saga Dawa. Praznovanje poteka četrti mesec tibetanskega lunarnega koledarja. Najpomembnejši je dan, ko je Buda dosegel razsvetljenje. Slavijo tudi njegovo rojstvo in odhod v nirvano. Čas, ko je celoten Tibet globoko potopljen v praznično in duhovno vzdušje. In čas, ko se lahko skupaj s preostankom romarjev tudi mi podamo na sveto koro okrog neosvojljivega. Pot ni lahka, a gorečnost romarjev je neomajna.

Ker Kajlaš je sila, ki vleče. Axis mundi. Srce sveta. Srce Tibeta.

Marijana

Foto: Branka Novačan in Marijana Panić