RAZBLINJENE SANJE O ROMANTIČNEM NOMADSKEM ŽIVLJENJU

MONGOLIJA

Čas se ustavi ob prelepi pokrajini z modrim jezerom v neposredni bližini belega gera. Zjutraj ob sončnem vzhodu me prebudi Altaa (mama družine). To je bila moja želja, saj bi kot gost njihovega gera lahko spala vse do zajtrka. Želela sem doživeti sončni vzhod, ki se razliva čez neskončno obzorje popolnoma ravne stepe.

Čarobno jutro zame, za nomadsko mamo malo manj …

Vsak dan se za Altao prične ob sončnem vzhodu, takrat jo čaka molža vseh živali, ki jih premorejo. Tako je začela s kravami, prešla do ovc in koz ter končala s kobilami. Verjetno komaj čaka, da se zaključi poletje in s tem sezona pripravljanja tradicionalnega airaga (fermentiranega kobiljega mleka), ki ga gospodar popije vsak večer za boljšo prebavo. Po molži spusti vse mladičke, da se pri svojih mamah napijejo okrepčilnega mleka in jih nato vse skupaj pošlje na pašo. Živali odidejo, vsaka za svojo skupino in tja, kjer so včeraj odkrile bolj okusno travo. Zaenkrat svoj teritorij še raziskujejo, saj so se v nižje stepe preselile komaj teden nazaj. Tako kot zame, je tudi za njih vse popolnoma novo in romantično.

Raziskujemo vsak po svoje …

Altaa se loti mešanja airaga in priprave dehidrirane skute, ki jo rada žveči v popoldanskih urah med zasluženim počitkom. Ob sedmi uri pristavi ogromen lonec vode in mleka na ogenj, da mešanico pogreje, in vanjo vrže malo soli ter eno filter vrečko črnega čaja. Okus me ni nikoli navdušil, ampak to je pijača, ki se jo pije skozi dan. Prebudi se Gansukh (oče) in si nalije čaja ter se poda za živalmi pogledat, če so našle pašo. Čez malo več kot pol ure je pripravljen zajtrk, ko se končno prebudijo otroci in vsi ostali v geru ter pojedo skromen zalogaj. Gre za domač kruh in marmelado, če so prisotni gostje morda še pečeno jajce. Vedno je na voljo neskončna količina boortzogov ali flancatov. Po zajtrku Altaa spravi otroke iz gera, da ima več prostora in nam vsem razdeli opravila. Fantje gredo do jezera po vodo za umivanje in kuhanje, dekleta pomivat posodo ter pripravljat za kosilo.

Kosilo se poje tam nekje do ene ure popoldne, malo se pospravi in sledi zaslužena siesta. Starejši gredo spat, otroci pa ven igrat, sprehajat ali se okopat v jezero. Pri kopanju se jim pridružim še jaz. V celoti oblečena, kot vsi ostali, z največjim veseljem zakorakam v čisto vodo. Pravi luksuz je, da si lahko privoščiš takšno kopel, saj vode ni na razpolago v izobilju. Čez uro smo spet vsi polno zaposleni z opravki, od nabiranja lesa, sekanja drv, striženja ovc, postavljanja ograj …

Popoldne prispe nova nomadska družina in začne postavljat ger. V želji, da to delo čimprej opravijo, nas prosijo za pomoč. Pomagat grem tudi jaz. To bo moje prvo postavljanje tradicionalnega nomadskega šotora – pričakovanja so velika na obeh straneh. Najprej postavimo osnovo gera, ki jo predstavlja neke vrste fleksibilen sklenjen krog iz lesa. Sledijo tramovi in ‘temelji’ in čez pol ure ima hišica že cel skelet. Sledi samo še prekrivanje s raznimi tkanimi materiali za zaščito pred vetrom, peskom in dežjem.

V eni uri je ger postavljen, noter zložimo še skromno pohištvo, razvijemo preproge. Lastniki postavijo v kot še ogledalo, družinske fotografije in na sredo peč. Ponosno gledam v šotor in razmišljam, kje bi to novo pridobljeno znanje še lahko uporabila … Prebudijo me iz misli, kajti v zahvalo za pomoč so se odločili žrtvovati kozico, ki jo bomo zvečer skupaj z ostalimi sosedi pojedli. Gansukh pravi, da se  obeta prava pojedina in kot turist bom deležna najboljših delov, ki jih premore kozica. Tako navdušen je, da bo zagotovo kaj okusnega. Če mi ne bodo dišali, jih bo on pojedel, še doda z nasmeškom do ušes. Prav zanima me, kaj se bo znašlo na mojem krožniku. Za pijačo kot dobri sosedje poskrbimo mi. Z Gansukhom sedeva na motor in se odpeljeva 20 kilometrov vstran v trgovino kupit vodko za večerno gostijo.

Ko se vrneva, Altaa že seka drva za kuhinjo in moški so začeli z zakolom izbrane koze. Gospe so zakurile, gospodje odrli kožo in razrezali kose. Oprali so želodec in vse notranje organe s črevesjem vred. Glava gre v poseben lonec in se bo kuhala v geru, skupaj z notranjimi organi. Vse kar je dobrih kosov čistega mesa se spravi v želodec skupaj z vročimi kamni in da na ogenj. Ta jed se imenuje boodog, neke vrste žar po mongolsko. In kaj je najboljši kos, me zanima. No, to so vsi notranji organi in še posebej glava … Zajamem sapo in si rečem, saj bo šlo, dokler gre samo za notranje organe – bom že preživela.

Vmes z otroci odigram malo nogometa, se lovim, kartam in jih animiram. Vreme je pestro. Od meglenega jutra se dan prevesi v dve uri dežja, za dežjem spet posije sonce in na nebu se zarišejo tiste čarobne mavrice, ki sem jih že zdavnaj nehala štet. Napočil je čas za večerno molžo pred pojedino. Altaa stopi pred ger in reče: »Mislim da smo zjutraj imeli več kot eno kravo«. Gansukh se z motorjem odpravi iskat krave, otroci priženejo koze in ovce iz vseh smeri. Altaa gre molst, ker so končno vse krave našle pot domov, mi pa poskušamo majhne koze in ovce spravit na varno za ograjo. Cel podvig in rekreacija, toliko kot jih gre noter jih gre tudi nazaj ven … več kot uro je trajalo, da je bil naraščaj na varnem. Od nekje so se ponovno privlekli še trije družinski psi, ki cel dan ne počnejo drugega kot to, da lajajo v kilometre oddaljene motorje in ovce.

Ko so vse živali doma in na varnem, se odpravimo do sosedov na pojedino. Najprej sledijo trije krogi pogostitve z vodko. Neskončno hvala vodki! Na moj krožnik počasi pridejo najboljši deli kozice – saj sem vendar častni gost. Poleg vsega sem zavihala rokave in že cel dan pridno pomagam. Zahvala je pravi ‘kinder surprise’. Presenečenje na mojem krožniku ne izgleda nič kaj mamljivo. Kuhano kozje oko sem kar nekaj časa gledala. Vprašam, če mislijo resno, da naj to pojem in zatrdijo mi, da vsekakor mislijo resno … Poskusila sem nič razmišljat in dala v usta to belo žogico. Ker so vsi gledali z velikim pričakovanjem, kaj bo, sem oko pojedla. Nič posebnega in lepo je zdrselo po grlu. Potem je sledilo malo mesa s kozje glave, malo možgančkov ter kosi ostalih notranjih organov. K sreči sem vse zelo dobro zalivala z vodko. Čas napoči za še zadnji izziv – klobasica, za katero sklepam, da je črevo napolnjeno z vsem, kar je pač od koze bilo še pri roki. Kaj hočemo … dam v usta in žvečim, žvečim, žvečim … Sem na robu, po dobrih dveh minutah žvečenja si rečem, pogoltni. Pogoltnem, poplaknem z vodko in vodo ter se zahvalim za odlično večerjo. Končno na mojem krožniku pristane tudi lepo pečeno rebro in moji najljubši nudelni. Sledi petje, plesanje in pitje vodke (od kje neskončna količina te žlahtne pijače, se vprašam) še dolgo v noč.

Zaspimo drug ob drugem na tleh v spalnih vrečah v toplem zavetju družinskega gera. Z mislimi pri tem, kaj vse je šlo v moj želodec ter v popolni harmoniji smrčanja zdaj enega, zdaj drugega, ob laježu psov in mukanju krav, mi vendarle uspe zaspati … Idilično življenje nomadov, ni kaj!

Nisem prepričana, da bi tako lahko živela dlje časa. Ne vem, če bi v zameno za nedotaknjeno naravo in življenje brez stresa lahko izbrala zgodnje jutranje vstajanje, težko delo, prinašanje vode od daleč, iskanje svojih živali, brez zasebnosti ter z neskončno količine vodke in goltanjem kozjih organov. A kot turistki mi je bila izkušnja vsekakor izredno zanimiva in dobrodošla 😊.

Helena Caf