Onsen ali sento

Japonske toplice

Kako v sekundi porušiti vsa pravila japonskih toplic ?

Japonci obožujejo kopanje ter namakanje v topli vodi in navada je prerasla celo v del doživljanja dežele za popotnike. Kadar se domačini namreč zares želijo spočiti in odvreči vsakdanje skrbi ter stres, ponavadi zaidejo v javna kopališča – SENTO ali se podajo v toplice – ONSEN.

Najlažje je razliko med obema predstavit na najbolj posplošen način: beseda ONSEN pomeni vroč izvir in ker mora obvezno voda prihajati iz naravnega termalnega izvira, smo onsen tujci nekako preimenovali v toplice. Na drugi strani SENTO ali javno kopališče pomeni, da topla voda ne predstavlja naravnega vrelca in to obliko najdemo ponavadi v večjih mestih oz. krajih, kjer termalni izviri niso prisotni.

Japonci izjemno spoštujejo čistočo in telesno nego, vse skupaj sega tisočletja nazaj, ko se je pojavila beseda kegare, ki pomeni umazano. Izvira iz zgodb rojevanja bogov in nauk ene izmed zgodb je, da je skrb za telo izjemnega pomena, saj nas očisti vseh zlih demonov. Sento je starejša oblika in sega v obdobje Heian, ko si običajni ljudje doma niso zmogli privoščiti kopalnice. Dandanes je seveda z modernizacijo to drugače, ker pa so japonska stanovanja načeloma majhna, ostajajo javna kopališča še vedno popularna oblika prihranka prostora. Vsekakor je sento v zatonu, če dodamo majhen statističen podatek, naprimer v Tokiu je bilo v letu 2014 zabeleženih le še 706 sento-v, medtem ko je bilo leta 1968 le-teh kar 2,687.

Kot tujci seveda moramo preiskusiti vsaj enkrat obe obliki japonske sprostitve, kar predstavlja eno veliko dogodivščino, ko ste na Japonskem. Poleg številnih pravil/norm obnašanja na Japonskih tleh, je tudi obisk onsena/senta eden najbolj zahtevnih in zastrašujočih podvigov, ki čakajo na sramežljivo dušo iz osrednje Evrope.

Pod tem opisom mislim predvsem nase, ko sem se prvič znasla v onsenu z mojo predrago japonsko družino gostiteljico. K sreči sem pravila obnašanja več ali manj poznala. Vsekakor je treba najprej odložit svoje čevlje v zato pripravljen prostor, potem odkorakate do rdeče polovične zavese (če ste ženska – moški do modre) kjer vas čaka garderoba. Tam v omarice spravite vsa oblačila in ostane vam le Evin kostum. Zaviti v brisačo vstopite v prostor z ogledali, šamponi, stolčki, vrči in tuši – tukaj se od vas pričakuje, da se dobro zdrgnete, umijete, očistite in seveda operete tudi lase. V primeru, da so lasje dolgi, jih je pred vstopom v bazene treba speti v figo, da se ne dotikajo vode. Ta o dotikanju vode velja tudi za brisačo. Povzročat ne smete nobenega hrupa in če greste vmes v savno, se morate ponovno stuširat, da ne bi voda prišla v stik z vašim znojem.

Super, popolnoma enostavno boste rekli, če seveda niste nerodna in sramežljiva tujka. Bila sem izjemno hvaležna, da se telefoni na Japonskem tudi v javnih kopelih ne uporabljajo, ker bi najverjetneje ovekovečili največji spodrsljaj tujca na japonskih tleh. Ker sem bila seveda edina tujka v onsenu, sem imela občutek, da so me vse oči japonskih žensk spremljale skoz in skoz. »Še dobro, da je potrebno med tuširanjem sedeti«, sem si rekla in se tuširala več kot uro, ter se izdatno milila, da se je videlo čim manj moje gole kože, misleč da bodo name pozabili.

Potem mi reče prijateljica, Helena sedaj pa že pretiravaš, dobro si se umila, gremo skoz bazene. Uf, bolje bi bilo, da sem ostala doma, se pretvarjala, da so tisti dnevi v mesecu, pa se nisem pravočasno spomnila. Počasi sem se temeljito splaknila, da ne bi na meni ostala sled šampona, se zavila v brisačo in odšla do bazena. Barikada. Kako naj zlezem v bazen neopazno in hkrati pustim brisačo zunaj? Rešitev v moji glavi super preprosta, v realnosti pa…

V glavi je bil popolnoma prepričljiv scenarij, stopim na zadnjo stopničko, odvržem brisačo in se do ramen potopim v bazen. Realnost: ko sem prišla do točke z brisačo mi je nesramno zdrsnilo in v bazenu sem pristala z močjo kita in spektakularno oškropila vse prisotne, pa še brisača je padla skupaj z mano, potopila sem se v bazen z glavo in v sekundi prekršila vsa pravila, ki sem jih poznala v teoriji. Osramočeno sem pogledala naokoli, videle so me vse in bilo jih je vsaj 50!

»K sreči je voda precej topla, pa so mislile, da je rdečica na obrazu od visoke temperature«, sem si rekla. Opravičila sem se ženskemu delu moje japonske družine, ker sem vedela, da sem osramotila tudi njih, kot da me ne bi nicesar naučili… In Japončice – toliko smeha menda že dolgo ni bilo v tem onsenu in ker je bilo zame prvič mi niso prav ničesar zamerile, nasprotno, zahvalile so se mi za show program. Kakorkoli že, resnično upam, da v Evinem kostumu in mokra kot miš izgledem popolnoma drugače kot v popolni opravi na ulici in da tudi mi Japoncem vsi delujemo popolnoma enaki.

Na podlagi moje super izkušnje, bo tudi vam lažje vstopit v svet onsena, brez zadrege. Če imate občutek, da bi bilo to vseeno preveč za vas, pa si lahko privoščite samo kopel stopal, ki jih je v Geru moč najti na vsakem koraku

Helena Caf