Oman – zakaj rineva tja?

Wahad. Ko je tukaj megla in minus, je tam sonce in veliko plusa.

Itnin. Že kot otroka sva se radi igrali v peskovniku, čeprav se še nisva poznali. In omanska puščava je en velik peskovnik za tiste, ki imajo malo žilice za avanture. Ko z džipom zakoplješ v pesek in se kolesa vrtijo v prazno se najprej smeješ, čez 10 minut, ko si še globje v pesku se zjokaš … Pol pa z malo sreče pride pomoč. Razen če ne. Pol pa pač šotor postaviš. In tuhtaš. In čakaš. In tuhtaš in stuhtaš način, kako se skopati ven. Teorijo razloživa na potovanju, praktični del pouka sledi po nekaj dneh.

Talata. No, in ko se pripelješ (z malo sreče) iz puščave, paše morje. O, toplo morje! Če pogledate na zemljevid, je takoj jasno, da ga ima Oman veliko. Morda pa ne veste, da je velika večina južne obale nepozidane. Same plaže. Divje peščene plaže. Sence sicer ni veliko. No, sence ni, pika. So pa želve. Ta velike. Ne povsod, a na mnogih krajih odlagajo jajca. Širne, nepozidane omanske plaže so še ene njihovih zadnjih zatočišč.

Arba.Vadi, definicija: suha struga v puščavah, ki se ob deževju napolni z vodo. Oman ima veliko vadijev. Posebnost nekaterih pa je, da so z vodo napolnjeni celo leto. Napolnjeni do take mere, da se v njihovih tolmunih z lahkoto zaplava. Če želite do najbolj skrith kotičkov pa potrebujete tudi nekaj plezalnih sposobnosti. Nič bat, ni nič strašnega. Midve sva zmogli. Brez poškodb. Če se sprašujete od kje voda …

Hamsa. …iz hribovskih izvirov. Jap. Oman ima tudi hribe. Ne samo hribe, tudi gore. Njihova najvišja je višja od našega Triglava za 164 metrov. Snega pa tudi že tam dolgo ni bilo. Imajo pa nekaj, kar mi nimamo. To je kar 1000 metrov globok kanjon, najgloblji v Arabiji, ki se ga da občudovati z balkonskega sprehoda. Tu in tam je tudi kakšna gorska vasica. Ene so sicer zapuščene, saj se mnogim Omančanom ne ljubi več ubadati s težkim rovtarskim življenjem. Vztrajajo samo še najbolj kleni.

Seta. V širokih dolinah pod hribi pa najdemo še kakšen omanski biserček. Zgradili so jih bogati omanski šejki, v času ko je tod peljala tudi slavna pot kadil, del svilne poti. Veliko jih je. Nekatere v boljšem, nekatere v slabšem stanju, ene mogočne, druge manjše. Več kot 500 trdnjav je razpršenih po dolinah Omana. Ko je bilo sonce visoko na nebu, vroče, sva se nekoč zatekli v eno trdnjavo. Na hladno. Nimava pojma, kako jim je uspelo ustvariti hlad. Po enem stopnišču gor skozi sobane in sobice. Celo prostor za šejkovega konja so imeli v nevevakaterem nadstropju. Nimava pojma, kako so ga stlačili tja. Pa najlepši razgled na strehi trdnjave. Skozi mali izhodek sva našli drugo stopnišče. Dol, mimo hamama, sodne dvorane, salona za goste, ječe, majlisa, mimo grobnice do shrambe za datlje, kuhinje in orožarne. Vse so imeli. Tudi vodnjak s pitno vodo znotraj trdnjave. Pa naj jih oblega kdor hoče. Zidovi so zadržali vse. Do izuma velikih topov … potem so se pa (najbrž) preselili.

Saba. Omanska prestolnica – Muškat. To ni Dubaj. Nič podobnega. Nobenih nebotičnikov, saj je gradnja v višino zamejena. In vse stavbe morajo biti v belih ali peščenih barvah. Pravo belo mesto. Če obožujete prometne zastoje imate tu edino šanso, da jih doživite. Sicer redko, a se zgodi. Največja gneča »na peš« pa je sigurno na največjem mestnem suku v starem delu mesta. Pisano in dišeče. Pa še nekaj zanimivega ima Muškat – čisto pravo operno hišo, edino na Arabskem polotoku. Tam so že gostovale največje operne zvezde, sultan Qaboos klasično glasbo in opero namreč obožuje. Aja, pa datelji so ful dobri.

Skratka. Oman je zakon.

Nina in Marijana