Moje prvo odkrivanje Kapadokije

Prvič sem se odpravila v Turčijo pred petindvajsetimi leti. Na take, bolj robinzonske počitnice ob morju. Tam pa sem prvič slišala za Kapadokijo, pokrajino v notranjosti anatolske planote, nenavadnih oblik. Nek letak (ja, takrat še ni bilo spletnih strani in facebooka) me je prepričal, da sem se dve leti kasneje s prijateljico odpravila tja.

Avtobus iz Istanbula je bil neverjetno udoben in čist. Nočna vožnja se je zgodaj zjutraj zaključila v Aksarayju. Voznik naju je na postajališču postavil na cesto. Na vozovnici je pisalo Göreme in pojma nisva imeli kje sva. Mahanje z rokami voznika avtobusa naju je prepričalo, da naj tam počakava na nadaljnji prevoz. In res. Nekaj trenutkov kasneje do naju pristopita dva Turka in naju prepričujeta naj z njima sedeva v avto. Kaj? Ni govora. Midve čakava avtobus za Göreme. Po kakih desetih minutah ponovnega mahanja z rokami sva dojeli, da je tisti sklumpan avto in ta dva Turka najin »avtobus« za Kapadokijo. Brez besed sva se spogledali, češ kaj pa naj. In smo šli. Po kaki uri vožnje pa se je začelo … ne, ne, Turka nama nista hotela nič žalega, prav prijazna sta bila. Začelo se je … odkrivanje Kapadokije.

Prvi prizori so bili čarobni.

Skalne formacije nenavadnih oblik so se kot v sanjah pojavljale in spet izginjale v prahu, ki ga je za sabo puščal naš avto. Kmalu smo prispeli v malo naselje sredi te mesečeve pokrajine. Voznik in njegov prijatelj sta pograbila najina nahrbtnika in še preden sva lahko protestirali sta že izginila skozi v skalo vklesana vrata. Nahrbtnika sva našli v mali sobici z vklesano posteljo, vklesanimi policami in mizico. Kar nisva mogli verjeti svojim očem. Kako pravljično …

Nekaj malih turističnih agencij je ponujalo izlete naokoli. V štirih dneh smo se z malo skupinico redkih turistov prepustili gostoljubju prijaznih domačinov. Vodili so nas po dolinah med mogočnimi skamnelimi oblikami in na razgledne točke na vrhove skalnih trdnjav. V soteski Ihlara smo plezali do odročnih malih cerkvic in se spoznavali z zgodovino prvih kristjanov, ki jih je pot v te odročne kraje zanesla že v prvih stoletjih našega štetja. Izgubljali smo se v labirintu hodnikov v podzemnem mestu, ki je nudil zaščito pred sovražniki več tisoč prebivalcem. V podzemnih delavnicah smo kupovali keramiko in v notranjosti stožcev prijetno utrujeni čajčkali in klepetali o smislu življenja.

V Kapadokijo sem se potem še nekajkrat vrnila. Spremenila se je, a ne preveč. Postala je bolj turistična, bolj živahna, ponudba se je razširila, hoteli namnožili. A narava je ostala ravno tako čudovita in nenavadna kot sem jo imela v spominu. Piko na i pa sem postavila z balonarskim preletom ob sončnem vzhodu. Res lepo …

Nina