LEPOTA IMA IME – OMAN

Kaj vam najprej pride na misel, ko slišite besedo Oman? Mogoče šarmanten sosed, ki ima tak priimek ali pa država, ki se nahaja tam nekje v arabskem svetu? Oba odgovora sta pravilna. 😉 V tokratnem članku ne bomo pisali o lepem sosedu. Želimo pa vam predstaviti čudoviti sultanat Oman, drugo največjo arabsko državo, ki se nahaja na skrajnem jugovzhodnem delu Arabskega polotoka.

Ne gre samo za suho, pusto puščavo! Oman je dragulj Arabskega polotoka. Visoki hribi z zelenimi dolinami, vodnate soteske, globoki kanjoni, rodovitne oaze, mogočne sipine, čudovite neokrnjene plaže turkiznega morja, nasmejani ljudje, ostanki preteklosti, opojne dišave in začimbe … Vse to je Oman. In kot pravijo Omanci: “Odkrij lepoto, lepota ima ime. To je Oman.”

Oman je velik za približno trinajst Slovenij, v državi živi dobrih štiri in pol milijonov ljudi. Glavno mesto je Muškat, ki se ne imenuje po muškatnem oreščku, temveč naj bi ime izhajalo iz stare arabske besede moscha. Stroka si še ni enotna, kaj naj bi moscha pomenilo. Nekateri pravijo, da napihnjena koža, drugi pa sidrišče. Kakorkoli že, Muškat in njegova okolica so tako zelo privlačni, da tam živi kar polovica omanskega prebivalstva.

Omanci so vedno veljali so pomembno pomorsko velesilo, saj imajo preko dva tisoč kilometrov obale, vzdolž Arabskega morja in Omanskega zaliva. Nekdaj so veljali tudi za tiste, ki so izdelovali najboljše ladje na svetu! Ker se država nahaja na stičišču Arabske in Evrazijske litosferske plošče, je tekom tisočletij nastal dokaj strm in razbrazdan obalni pas. Morje se ponekod zajeda globoko v notranjost. Še vedno pa je na stotine kilometrov obale peščene, z lahkim dostopom do vode, kar s pridom izkoriščajo morske želve. Ogromno jih vsako leto pride na obalo Omana izvaliti jajca. Po končanem valjenju včasih kakšna želva tudi izgubi orientacijo, kar ni nič čudno. Želva naenkrat lahko izvali tudi do 350 jajc. Si predstavljate kakšne bi bile me po 350-terčkih? Poleg želv pa ima Oman še veliko kamel, puščavskih kozorogov in gazel, preko petsto različnih vrst ptic. Opazili so celo puščavskega leoparda! Seveda se sem pa tja najdejo tudi bolj ljubke živalice, kot na primer kače, škorpijoni, pajki, a o njih več na potovanju J.

Čeprav ima dežela res veliko obale, pa je večji del puščavski. Nekaj življenja in zelenja je na skrajnem zahodnem in vzhodnem delu države. Vmes pa je ogromna, prostrana puščava Rub Al Khali oz. Prazna četrt, ki je praktično neprehodna. Stari karavanarji na znameniti poti kadil in dišav, delu slavne svilene ceste, so poznali poti. Danes pa se nihče več ne odpravi sam prečkati morja peska. Severni del puščave je še posebej nevaren, poimenovali so ga mati strupov. To pa zato, ker se tam zadržuje podtalna slana voda, ki ustvarja živi pesek.

Največja poselitvena predela sta v okolici prestolnice na severo vzhodnem delu, ter na zahodu, na območju mesta Salalah, ki je drugo največje mesto v državi. Obmorsko mesto Salalah je naravno zaščiteno z gorovjem Dofar, prestolnica Muškat pa z visokogorskim predelom Hadžar. Tu se nahaja tudi najvišja točka države, Gabal Šams oziroma gora sonca, visoka 3004 m. Nekdaj je bilo zemeljsko delovanje tu zelo aktivno, ustvarilo je namreč kilometer globok kanjon, ki velja za najglobjega na Arabskem polotoku. Hmmm, je Vlado Kreslin tu dobil navdih za tisto Od višine se zvrti?

Visokogorji na eni in drugi strani države zadržita padavine in tako so posledično nastale čudovite rodovitne doline, polne datljevih palm, citrusov, različne zelenjave in sadja. Idilične gorske vasi so poznane po drobnici in sladkem čebeljem medu. Vmes so nastale prekrasne puščavske doline imenovane vadi, ki se ob dežju napolnijo z vodo. Nekateri vadiji so ves čas polni vode in občutek imamo, da ima Oman celo nekaj kratkih rek. Pa ne gre za reke, to so zgolj tolmuni napolnjeni z vodo, ki se pretaka iz višje ležečega predela v nižavje. Oman je ena od osemnajstih držav na svetu, ki nimajo rek. Tolmuni pa so več kot dobrodošla osvežitev od vročega puščavskega sonca, zato ne pozabit na kopalke!

Kopenski sosedje Omana so šejki Združenih Arabskih Emiratov, kraljevska Saudova Arabija in predsedniški Jemen. V Omanu pa je doma sultan. Uradno ime države je namreč Sultanat Oman, kar pomeni, da je na čelu države sultan in ne predsednik. Gre za enega redkih sultanatov na svetu. Sultanu je ime Kabus bin Said Al Said in še vedno išče svojo nevesto. Na položaj je prišel leta 1970, potem ko je v državnem udaru s položaja zrinil lastnega nazadnjaškega očeta. Praktično čez noč je sultan deželo popeljal iz srednjega veka v enaindvajseto stoletje.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se v Omanu prevažali z osli in kamelami, elektrike ni bilo, šole in bolnišnice bi lahko prešteli na prste ene roke. Nato pa je sultan Kabus preko številnih gospodarskih reform državo moderniziral in jo odprl preostalemu svetu. Zaradi bogatih zalog nafte in drugih naravnih virov je Oman danes ena najbogatejših držav Arabskega polotoka. Res neverjeten je preskok Omana v moderno dobo elektrifikacije, industrializacije in splošne kulturne omikanosti. Omanci se zavedajo pomembnosti varovanja okolja, napredka, ki ga prinašata znanost in tehnologija, spoštovanja različnih kultur in verstev. Pomembna jim je politična stabilnost v regiji in svetu, zato so odlični v svoji diplomaciji.

Vsakdanje življenje Omancev ima svoje korenine v puščavskem, nomadskem, mitskem življenju. Oman naj bi bil dom legendarnega Sinbada Pomorščaka. In še vedno se sodobnost Omana prepleta z vsemi tistimi številnimi zgodbami od nekoč. Zgodbe govorijo o junaštvu, pogumu, patriotizmu ter ljubezni do dežele. Puščavska beduinska nomadska plemena so bila vedno poznana po izjemni gostoljubnosti, srčnosti in ponosu. Takšni so Omanci še danes. Zavedajo se svoje drugačnosti od preostalih arabskih držav. Ponosni so na multikulturnost, ki je v Oman prišla že zelo zgodaj, preko cvetoče trgovine z dišavami in začimbami. Po aromatičnih kadilih je Oman še danes poznan.

Tradicija vsakdana je seveda povezana tudi z vero, ki prevladuje v državi. To je islam. Zato na ulicah ne vidimo veliko žensk, a vseeno ne gre za tako strogo islamsko življenje, kot bi si predstavljali. Domačinke si dostojno pokrijejo telo in lase. Vedno bolj so opazne pisane rute, torbice in ostali modni dodatki, čeprav prevladuje črna barva. Danes si ženske obraze pokrijejo z ruto ali kosom blaga, nekdaj pa so bile bolj popularne posebne obrazne maske, ki ustnic niso prekrivale. Obrazne maske so še vedno prisotne, a bolj pri predstavnicah beduinskih plemen in mladih nevestah, ki si ob dekliščini z masko pokrijejo obraz in na ta način počastijo spomin na preteklost.

In tako kot dekleta, tudi fantje v Omanu nosijo krila. Bolje bi bilo rečeno dolge obleke, ki se imenujejo dišdaš. To je dolga, široka bombažna obleka, ki je ponavadi snežno bele barve. Tistega novozapadlega snega. Obleka nima ovratnika, a na tem delu vedno visi majhen cofek, ki je odišavljen. Včasih zna biti kar malo neprijetno, če si sogovornik pogosto nastavlja cof pred nos. To ne pomeni, da nam sporočajo kaj neprijetnega o našem vonju, a moč navade naredi svoje in na cofek pred nosom se človek kaj hitro navadi. 🙂

Če je dišdaš dokaj barvno monoton, pa to vsekakor ne velja za moška pokrivala. Največ nosijo čepice in pisane rute vseh barv, ki si jih skrbno povijejo okoli glave. Tako, da vse skupaj izgleda kot nekakšen turban. Tradicionalni del omanskega moškega oblačila je bil nekdaj tudi nož za pasom. Nož imenujejo handžar in v srebrnem oviktu mora krasiti sredinski sprednji del pasu. Srebrni ovitek je ročno izdelan in bogato dekoriran. To okrasje namreč govori zgodbo o bogastvu in družbenem statusu tistega, ki ga nosi. Handžar je simbol za pogum in neustrašnost, zato ni čudno, da so ga upodobili tudi na državni zastavi.

Nas je Oman s svojo pristnostjo, drugačnostjo in gostoljubnostjo navdušil. Vedno se radi vračamo v orientalski svet iz zgodb Tisoč in ena noč!