Kazahstan. Dežela popotnikov.

Čeprav velja za eno največjih držav na svetu, Kazahstan ni najbolj poznana dežela. Na prvo žogo ne najdemo druge besede za deželo, kot da je enostavno ogromna. Je deveta največja država na svetu. Kako ogromno spraviti v prijazno sliko? Mogoče pomaga podatek, da bi vanjo lahko stlačili kar 134 Slovenij, pa še bi ostalo nekaj malega prostora.

Na prvi pogled nič kaj posebnega, a bolj poglobljen pogled vanjo, kaže na res zanimivo deželo. V njej najdemo kar tri različne časovne pasove in skoraj vse klimatske pasove – od suhe puščave in s snegom obarvane gore do obsežne stepe in bogatih gozdov.

A zagotovo ima veliko in še več kot le zemeljski plin in Borata. Ga še pomnite? Kazahstan je namreč rojstni kraj te izmišljene osebe, ki jo je odlično odigral Sacha Baron Cohen. No, kazaške oblasti niso bile najbolj vesele filma o Boratu, kljub njegovi slavi. Ste vedeli, da so namesto prave himne na športnih igrah v Kuvajtu leta 2012, po pomoti zaigrali  kar Boratovo himno? Neprijetno za ene, a spet zabavno za druge, dejstvo pa je, da smo prav po zaslugi Boratovih pripetij umestili Kazahstan tudi na naš zemljevid.

Mnogi so danes mnenja, da naj bi bil Kazahstan domovina Amazonk. Ali je to res ali ne, najbrž še dolgo ali celo nikoli ne bomo vedeli. Zagotovo pa vemo, da je Kazahstan ena najbolj gosto naseljenih držav gledano iz vidika narodnostne sestave. Več kot 120 različnih etničnih skupin in narodov živi tu. Hrabri in prilagodljivi. V miru in sožitju.

Deželo povezujeta tako vzhod in zahod, modernost in zastarelost, vihrava mladina ter modrost njihovih nomadskih prednikov. Prav po zaslugi naravnih bogastev je ta geografski center Evrazije, poznan še iz časa slavne svilene ceste, postal najbolj razvita država izmed vseh Stanov. Moderni Kazahstan je centralnoazijska zgodba o uspehu in kraj z nekaj najlepšimi in nedotaknjenimi kraji na svetu.

A glavna tema kazaške geografije niso gore ali globoke doline, niti bogati gozdovi ali pisana jezera, niti široke reke in suhe puščave – glavna tema je njena obsežna stepa, dolga več kot dva tisoč kilometrov in predstavlja kar tretjino dežele. Na trenutke prašna in suha, drugič snežno bela in ledena, na trenutke prijetnih vonjav in pomladnih barv. Na prvi pogled se zdi prazna, a globlji pogled priča o resnično posebni simbiozi rastlin, živali in ljudi. Stepa zahteva opazovanje, čutenje in prilagoditev – nato se nam odpre in nam da moč, ki ne popusti.

In prav takrat lahko dobimo uvid v pravi odgovor, kakšna ta dežela je. Dežela, kjer se preteklost piše v vetru. Spomnimo se na dolge karavane, ki so prečkale njene dolge planjave in prevod besede Kazakh – stan postane še kako jasen. To je dežela popotnikov. Popotnikov, ki so bili in nas, ki tja šele prihajamo.

Marijana Panić