Na obisku pri Kapadokcih

To jutro se zbujam v drugačni deželi. Obdaja me nezemeljsko lepa lunina pokrajina z neobičajnimi vulkanskimi tvorbami, ki  spominjajo na velike preluknjane stožce sira. Posuti so kilometre in kilometre naokrog po širni planoti brez konca in kraja. Ponekod so nagneteni v grozdih en ob drugem, spet drugje stojijo posamično kot bi jih veter z veliko močjo naključno nametal čez in po čez. Nekateri od njih so celo tako veliki, da se je vanje lahko naselila cela vas Kapadokcev.

Vendar to ni čisto običajna vas. Vanjo vodijo ena glavna vaška vrata, ki jih Kapadokci ob sončnem vzhodu odklenejo in sončnem zahodu spet skrbno zaklenejo. Pazijo namreč, da jih kak nepridiprav ne preseneti v njihovem prijetnem domovanju.

Vsak stožec ima več, s tuneli med sabo povezanih, nadstropij. Vsako nadstropje ima več domovanj. In vsako domovanje je nekaj posebnega, niti dve si nista med sabo enaki. Sobe so povezane ena z drugo in med njimi ni vrat. Po tleh so nametane umetelno izdelane preproge s tipičnimi kapadokijskimi vzorci in barvami. Vsaka od njih govori svojo zgodbo vezano na kraj in značilnosti družine, ki jo poseduje, saj jo vozlajo spretne Kapadočanke. Ure, včasih mesece dela z veliko vztrajnosti in ljubezni je vtkanih v njih. Na preprogah ležijo  debele mehke blazine, ki kar vabijo k počitku in prijetnemu pogovoru ob čaju po dolgem delovnem dnevu.

Čaj se pije ves dan, cel dan. Pomembno je, da je sveže pripravljen in da je barve zajčje krvi. Takrat je pravi. Iz kuhinje se v oblakih valijo omamne vonjave po najboljših domačih jedeh, pripravljajo jih ženske in dekleta po tradicionalnih receptih. Gozleme, mercimek, menemen, polnjene paprike, kebabi, baklave, ayran, vonj po sušenih začimbah in sveže praženem zrnju kave in še in še … Kapadočanke  od nekdaj slovijo kot  mojstrice v pripravi bogatih okusnih jedi, ki se jim ni moč upreti. Vešče so tudi v pripravi sladic iz obilice sadja kot so razni pekmezi, lokumi, sušeno sadje in praženi oreščki.

To  vedo tudi Kapadočani, katerih glavna naloga je poskrbeti za dobro letino žit, zelenjave in sadja, s katero se preživlja vas čez leto. Spomladi se lotevajo dela na rodovitni tufasti prsti, ki jo znajo dodatno oplemenititi z golobjimi iztrebki. V ta namen so visoko v skalne tvorbe izdolbli golobnjake, v njih pa na  jesen nasujejo pešk od stisnjenega grozdja in nekaj žita, s katerimi  se golobi hranijo čez zimo. Tako do pomladi nastanejo veliki kupi guane, golobjih iztrebkov, s katerimi pognojijo svoje vrtove, vinograde  in sadovnjake. Bogata letina buč, krompirja, sočnega paradižnika, kumar, marelic, jabolk, murv in grozdja služi za preživetje vasi. Kapadokci električnih hladilnikov ne potrebujejo, saj lahko v velikih, naravno izoliranih podzemnih prostorih skladiščijo hrano čez celo leto.

Tako so sčasoma nastala cela podzemna mesta, katera so v svojih zapisih omenjali že dolgo nazaj  zgodovinarji. Noben ne ve, koliko so zares stara, so pa vsekakor vir zanimanja za popotnike iz celega sveta. Kilometri in kilometri podzemnih tunelov, rovov, cerkva, kapelic, vinskih kleti, kuhinj, hlevov in skladišč, ki spominjajo na orjaški termitnjak se vije pod brezčasno, skoraj pusto kapadokijsko pokrajino. Le kdo bi pomislil, da se samo nekaj metrov pod površjem nahaja popolnoma drug svet. V podzemne prostore  so se  umikali tudi v času vojn in nemirov. Teh je Kapadokija doživela veliko. Zanimiva strateška lega sredi pomembnih karavanskih poti med vzhodom in zahodom je botrovala, da so deželo prečkale in osvajale veličastne vojske. Od Hetitov, Aleksandra Velikega, Perzijcev, Rimljanov, Bizantincev, pa vse do Seldžukov, Osmanov in moderne turške vojske.

Kapadočani živijo v medsebojnem sožitju in spoštovanju do narave. Cenijo  spomladanske hudournike, ki prinašajo obilico vode iz zasneženih vulkanskih očakov v skrbno oblikovane namakalne kanale. Erčiyes, Hasandag in Melendiz so trije najvišji, zaradi katerih je dežela Kapadokcev sploh nastala. Milijone let trajajoči ples ognja, vetra, vode in velikih temperaturnih nihanj  je ustvaril eno najbolj edinstvenih pokrajin na planetu. Še tako navdihnjen umetnik ne bi mogel ustvariti česa podobnega.

Tukajšnje življenje je prepleteno z naravo v vseh pogledih, v vsakem letnem času. Dolge in mrzle zime, vroča in suha poletja, in kar je najlepše na 1000 metrih nad morjem ni nobene sledi o vlagi.
Dežela lepih konj, kot so Kapadokijo nekoč poimenovali Perzijci, je najlepša na pomlad in jesen.
Aprila in maja je čas, ko bujno cvetijo rdeča makova polja. Sadno drevje marelic, jablan, hrušk in kutin se odane v nežne roza odtenke. Travnike poživijo odtenki sveže zelene barve in morda, z nekaj sreče iz grma pokuka zajec, v bližnji luži zapoje žabji zbor, pot pa prečka počasna želva. V golobnjakih veselo grulijo grlice in golobi, toliko si imajo za povedati! Njihove sosede v visokih skalnatih stolpnicah čebele, brenčijo med marljivim spravljanjem cvetnega prahu v neobičajne čebelnjake, ki spominjajo na navpične stenske lovilce vetra.

Jesen prinaša zlate odtenke, dežela se počasi pripravlja k počitku, huda poletna vročina se vztrajno poslavlja, jutranji in večerni zrak polni svež veter iz okoliških hribov. Kmetje pridno spravljajo pridelek s polj, obirajo grozdje in jesenske plodove spravljajo v podzemne kašče. Iz obranega grozdja bo nastalo kapadokijsko vino, peške bodo zmleli v prah in ga uporabili v zdravilne namene, posušene grozdne jagode bodo pristale na trgovinskih policah kot rozine. Med sprehodi po brezpotjih se najde priložnost za rabutanje ostankov bogate bere. Mistični sončni zahodi polnijo ozračje med mujezinovim klicem k molitvi.

Samotne, od življenjskega vrveža oddaljene doline so privabljale tudi prve kristjane, ki so iskali zatočišče pred preganjanjem poganskih rimskih vladarjev. Sčasoma so nastale cerkve in samostani, v katerih so asketi, puščavniki in hermiti iskali pot do boga sredi Mesečeve pokrajine.

Spokojnost, mir, mehkobo in sproščenost čutim tudi sama med lahkotnim korakom po dolini Ihlare. Izgubljena v brezčasju od sveta odmaknjenih dolin. Žive duše ni nikjer. V dolini se leno vije reka Melendiz in skoraj neslišni piš vetra me boža po licu. Nagovarja  me na stotine angelov, ki že tisočletja varujejo ta biser narave v srcu Anatolije.

Sara