Japonski bonton 1. del

‘Kot filmska zvezda na rdeči preprogi’ a.k.a. ‘Prikloni, nasmehi in celi štumfi’

Japonska kultura je precej drugačna kot evropska in preden se podamo na pot v deželo vzhajajočega sonca, je dobro, da poznamo osnovni bonton. Poznavanje bontona nas lahko hipoma reši zadrege kako komunicirati z Japonci in namesto, da se osramočeni izmikamo kontaktu ali še huje, preponosno vztrajamo pri svojih vzorcih obnašanja, se lahko s poznavanjem prepustimo toku japonskih navad in se počutimo kot filmska zvezda pod sojem pozornosti, ki je namenjena samo nam.

Prvi stik z Japonci pomeni priklon. Pa potem priklon, priklon in še enkrat priklon. Vsi se vam bodo klanjali. Od skromne prodajalke zelenjave, uslužbenci v dvigalih, postajah, trgovinah, sprevodniki, taksisti in celo nekatere živali na turističnih ogledih :D.

Prikloni so vstopili v japonsko družbo nekje med 6.-7. stol, istočasno s prihodom kitajskega budizma. Kmalu so se razvili v tipično japonsko umetnost priklonov, ki jih poznamo veliko vrst: prikloni v pozdrav, prikloni na začetku/koncu predavanj, prikloni v zahvalo/opravičilo/za uslugo/čestitke in seveda verski prikloni pred templji.

Hja, iz priklonov so na Japonskem naredili celo znanost, ampak dovolj je, da poznamo, da se prikloni lahko izvajajo v sedečem ali stoječem položaju, roke so vedno ob telesu (nikoli dlani ne združimo skupaj pred prsi, kot to velja za druge azijske priklone) in hrbet ravno nagnemo pod kotom od 15˚-70˚ odvisno od statusa osebe, kateri je priklon namenjen. Najbolj znan je 45˚priklon, ki ga pogosto vidimo povsod na Japonskem in pri vsem, kar predstavlja Japonsko.

Moja izkušnja s prikloni je šla veliko dlje, kot to doživi običajen prišlek v deželo. Da bi lahko dobila delo v karaoke baru, sem morala dober mesec vaditi priklone. Ko sem jih prišla pokazat, niso nikoli bili dovolj dobri – ne glede na to, koliko sem vadila. Ker so Japonci izjemno ljubeznivi, so se pač odločili, da tujcu očitno lahko nekako pogledaš skozi prste. Po mesecu vaje so se me usmilili – mogoče zato, ker me neuspehi niso potrli in sem na vsako vajo prišla z nasmehom. Tudi ta odpirajo mnoga vrata. Kljub pomanjkljivem priklanjanju, sem delovno mesto vendarle dobila. Morda sem zato kasneje na raznih čajnih ceremonijah, molitvah in srečanjih naravnost blestela s popolnim kotom hrbtenice. Kakorkoli že, klanjanje vam bo prišlo v kri in klanjali se boste še lep čas po vrnitvi v domovino.

In še ena, za Japonsko tudi izjemno pomembna olika – sezujte svoje čevlje preden vstopite v hišo, rjokan, tempelj, restavracijo…  Zato je izjemno pomembno, da imate vedno cele in sveže nogavice na nogah, da se izognete zadregam. Res ni najboljše, da vam palec na ponošenih štunfih sili ven, vas pa predstavljajo najbolj pomembnemu budističnemu duhovniku v mestu. K sreči se to ni zgodilo meni, ker imam vedno par na zalogi, je bil pa gospod srednjih let iz ene zahodne države zelo osramočen in pri tem je zagrešil še eno pomembno stvar! Od silne nervoze se je zdaj revež izjemno potil, in madeži potu na srajci so definitivno misija nemogoče v osvajanju japonskih src.

V vsakem domu, v rjokanu in hotelu, dobite copate, ki jih uporabljate vse do tatamija(!) in do stranišča(!). V stranišču na vas praviloma čakajo drugi copatki, ki jih ni dobro obdržati na nogah in se z njimi sprehajat po rjokanu ali hotelu. Če ste se zmotili in so vas pri početju zalotili, opravičila ni in naslednji dan s povešeno glavo pojdite iz hotela. Naslednjič se pa prepričajte ali na copatih kaj piše in kakšne barve so prvi in drugi, da ne boste šokirali svojih gostiteljev.

Torej, dragi moji sopotniki – priklon, nasmeh in celi štunfki bodo prvi korak do srca Japoncev. Če boste pokazali poznavanje še katere druge japonske vrline in ne boste poskušali puščat napitnine, vam bodo vrata spoznavanja japonskih posebnosti vedno na strežaj odprta. In kamorkoli boste vstopili, vedite da ste filmska zvezda na rdeči preprogi in svet te čarobne dežele je tu samo za vas.

Helena

Japonski bonton, 2. del – O mafiji in napitninah ter palčkah in cmokanju.