Kazahstan – izgubljeno srce Centralne Azije

Najbolj centralna od vseh osrednje azijskih držav. Po njej bi se lahko vozili ure in ure, pa se pokrajina nič kaj veliko ne spremeni. A vendar skriva Kazahstan prav posebno bit.

Dežela se ponaša s pravo epsko preteklostjo. Današnji Kazahstan je rezultat stoletja dolgih prihodov in odhodov različnih plemen in njihovih državic v njegovi obsežni stepi med Altajem in Volgo. Razvoj dežele se je pričel še ne tako zelo dolgo nazaj, razlog zakaj pa tiči prav v nomadskem načinu življenja plemen ter njihovem nenehnem preseljevanju in neutrudnim tekmovanjem za nadoblast. Še največ je k temu pripomogla prav svilena cesta – razvejana mreža karavan in trgovskih poti, ki se je razvila tudi po dobršnem delu kazaškega ozemlja. Nomadi pa so vedno igrali pomembno vlogo v izmenjavi blaga ter tudi razvoju pomembnih mest na svileni cesti. Prav tu najdemo kar nekaj najstarejših mest na svetu, mesta, ki skrivajo polno zakladov.

Tu je tudi narava – neverjetni kontrasti stepe, gorskih jezer, hribov in gorá. Nacionalni parki in kanjoni, ki se z lahkoto lahko primerjajo s tistimi najbolj poznanimi na svetu. Kanjon Charyn, na primer, imenujejo kar ‘kazaški Grand canyon’. Tu pa leži tudi slavno Aralsko morje, še ne tako dolgo nazaj četrto največje jezero na svetu, danes pa ga skoraj več ni.

Zgodbo 21.stoletja predstavljata dve največji mesti v deželi – Almaty in Astana, ki že kar ne moreta biti bolj različni eden od drugega. Skupno jima je mogoče le to, da sta precej bolj evropski mesti, kot si lahko zamislimo. Almaty je prijetno mesto z dobro vibracijo. Mogoče pa so veličastne gore, ki obkrožajo mesto tiste, ki ustvarijo tako fantastično sceno. Astana preseneča z ultra modernimi, neverjetnimi arhitekturnimi podvigi.

A zakaj gremo v Kazahstan? Zaradi vsega tistega, kar se še skriva za temi velikimi mesti. Tam se skrivajo ene največjih potovalnih avantur starodavne svilene ceste, ki se prepleta vse od brezmejne stepe do turkiznih jezer, od peščenih sipin do pobeljenih vrhov. Ker jo turisti radi spregledajo, popotnikom pa predstavlja izziv. Ker je turizem še ni odkril in ker je njena notranjost še vedno preprosta. In to je tista domačnost, ki jo iščemo.

Najbolje se izrazi v gostoljubnosti domačinov. Ta je kot neke vrste božja zapoved te prostrane stepe, kazaške duše. Kako tudi ne, saj na tako velikem območju podnebnih in geografskih ekstremov pomeni gostoljubje nujno obliko preživetja. Ja, nomadstvo je globoko zakoreninjena srž in tradicija dežele. Prav tako tudi tista prava, pristna nomadska gostoljubnost in toplina.

Tam je srčica, tam bije bit. Tam se skriva izgubljeno srce centralne Azije.

Marijana Panić