Bruhal sem v šestih različnih državah.

Tako začne svoj članek o potovanjih Mark Manson (več o avtorju na koncu) in o tem, kaj so mu ta dala. V enem šusu smo prebrali njegovo knjigo, razveselilo pa nas je tudi, da smo našli zapis o njegovem pogledu na potovanja. Bil nam je tako všeč, da ga delimo še tu:

Bruhal sem v šestih različnih državah. To mogoče ni najbolj okusna statistika za en potovalni članek, a tisti momenti, ko se nagibaš nad umazano wc školjko in izločaš nekaj, kar bi lahko nekdaj bilo tudi praženo podganje meso, so tudi tisti, ki nikakor ne zapustijo spomina.

Spomnim se, ko se mi je predrla guma na indijskem podeželju in so bili domačini fascinirani, da sem jo zamenjal sam. Spomnim se, ko sem bil pokonci do štirih zjutraj, ker sem se prepiral s pijanim angleškim mulcem o enajstem septembru. Spomnim se starega Ukrajinca, ki me je napil z najboljšo vodko, kar sem jih probal v življenju.

Spomnim se, kako sem ves zmačkan plezal na Veliki kitajski zid, kako so me nategnili z izletom s čolnom na Baliju (pazi to – tipčki sploh niso imeli čolna), kako sem se pretihotapil v resort s petimi zvezdicami na Mrtvem morju in noč, ko sem spoznal svojo ženo v nočnem klubu v Braziliji.

Odkar sem prodal vse, kar sem imel, se spomnim mnogih stvari. Z majhnim kovčkom sem podal raziskat svet. Kar sem mislil, da bo trajalo eno leto, se je raztegnilo na sedem let (in 60 držav).

V življenju gre po navadi tako – izbiramo stvari, katere nam nosijo željene koristi.  Če želim shujšati, bom šel v fitnes. Če najamem inštruktorja, se bom več naučil o določeni stvari.

A pri potovanjih je drugače.

Potovanja se ne morejo primerjati z ničemer. Imajo čudovito sposobnost, da ti dajo koristi, katerih nisi pričakoval. Ne samo, da te naučijo česar nisi znal, ampak te naučijo tudi tistih stvari, za katere nisi niti vedel da jih ne znaš.

Na potovanjih sem pridobil ogromno fantastičnih izkušenj. Veliko tistih doživetij, katere sem pričakoval in jih iskal. Videl sem prekrasne znamenitosti. Učil sem se o svetovni zgodovini in raznolikosti kultur. Mnogokrat sem se zabaval bolj, kot sem sploh vedel, da je to mogoče. A najbolj pomemben efekti potovanj so pravzaprav tisti, katerih nisem pričakoval in spomini, za katere nisem vedel, da jih bom imel.

Na primer, ne spomnim se trenutka, ko sem se pričel počutiti dobro, da sem sam. Zgodilo se je nekje v Evropi, verjetno nekje v Nemčiji ali na Nizozemskem. Ko sem bil mlajši sem se namreč vedno mislil, da je nekaj narobe z mano, če sem bil predolgo sam. Vedno sem imel potrebo, da se obkrožim z ljudmi, da sem vedno prisoten na zabavah in v stiku z vsemi. Če kdaj ne bi bil vključen v načrte ostalih, je bila to osebna kritika meni in mojemu karakterju. A ko sem se vrnil v Boston leta 2010, je ta občutek izginil. Ne vem kdaj niti kje. Vse kar vem je, da sem se vrnil domov po 8 mesecih iz Portugalske, sedel sam doma in se počutil dobro.

Ne spomnim se kje sem bil, ko sem razvil potrpežljivost (verjetno nekje v Latinski Ameriki). Nekoč sem bil tip, katerega je zamujajoči avtobus totalno razjezil (kar se v Latinski Ameriki pogosto dogaja). Takšna in podobna sr**** so me vedno vrgla iz tira.

Potem pa me en dan enostavno niso več. Takšne stvari so izgubile pomembnost. Avtobus bo slej kot prej prišel in v vsakem primeru bom prišel tja, kamor sem se namenil. Postalo mi je jasno, da je moja čustvena energija omejena in da jo raje prihranim za momente, ki mi kaj pomenijo.

Ne spomnim se točno niti tega, kdaj sem se naučil izražati čustva. Nekoč sem bil zaprta knjiga. Enigma, zavita v neprosojen papir in povita z najdebelejšim selotejpom. Moj problem je bil, da sem se bal, da bi koga užalil, stopil na prste ali pa ustvaril neprijetno situacijo. In zdaj? Večina ljudi pravi, da sem tako prekleto drzen in odkrit, da mnoge šokiram z iskrenostjo.

Ne spomnim se, kdaj sem začel popolnoma sprejemati drugačnost, kdaj sem začel ceniti svoje starše ali pa kdaj sem se naučil komunicirati z nekom kljub temu, da ne govoriva istega jezika. A vse to se je zgodilo…nekje na svetu, v neki državi in z nekom. Nimam fotografij teh momentov, a vem, da so tu.

Nekje, tako spotoma, sem postal boljši jaz.

Imam vse običajne slike iz potovanj. Jaz na plaži. Jaz na karnevalu. Jaz in moj prijatelj Brad deskava na Baliju. Machu Picchu. Fotke so super in spomini prav tako. A kot je z ostalimi stvarmi v življenju, se njihova pomembnost zmanjšuje s tem, ko teče čas. Enako kot s tistimi dogodki iz srednje šole, za katere si mislil, da bodo definirale tvojo prihodnost, danes pa se jih le redko spomniš. Enako je s potovanji – kar se ti zdi, da bo spremenilo življenje je danes mogoče le še trenutek na sliki in ko jo gledaš, vidiš samo to, da si imel takrat 5 kg manj. Ostaja nekaj nostalgije, vse ostalo zbledi.

A potovanje je, kljub temu da odlična stvar, le še ena izmed stvari. To nisi ti. Je tvoje doživetje. Je nekaj, kar si dosegel in s čemer se lahko bahaš pred prijatelji.

A to nisi ti.

Ostanejo vse te ostale kvalitete, katerih tvoj spomin ni zabeležil. Samozavest. Udobje bivanja s samim sabo. Soočanja s padci, z nepričakovanimi dogodki. Spoštovanje družine, prijateljev in tvoje dežele. Sposobnost, da se zaneseš sam nase. To so pravi darovi, katere ti potovanja dajo. In čeprav nimaš od njih fotografij in zgodbic za zabave, so to stvari, ki ostanejo s teboj za vedno.

To so resnični, dolgotrajni spomini…ker te stvari postanejo ti.

In vedno bodo ti.

Mark Manson

je bloger, podjetnik in avtor knjige Dol mi visi: Malce drugačen pogled na dobro življenje ( v izvirniku The Subtle Art of Not Giving a F*ck: A Counterintuitive Approach to Living a Good Life), katero vam absolutno priporočamo v branje. Več o njem si lahko preberete na MarkManson.net.