/ / / Marelična jedrca

MARELIČNA JEDRCA

UZBEKISTAN

Tekst in fotografije: Staško Humar

»Veste, mi bi radi kupili večjo količino mareličnih jedrc, vendar nam vaša cena ne ustreza. Katera je vaša zadnja cena?«

»A, večjo količino bi vi radi kupili, kaj?«

»Tako je.«

»Hm, s tem v zvezi je pred kratkim nastal en manjši problem. Vam bo naš šef bolj podrobno obrazložil,« odvrne prodajalec v rjavi majici in pokaže na šefa za sosednjo stojnico.

Potovanja po Osrednji aziji

»A vi bi radi kupili večjo količino teh jedrc?«

»Res je in za ceno bi se radi pogajali, ker imamo občutek, da je ta cena, ki jo imate tu napisano, nekoliko prevelika. Mi bi vam bili pripravljen plačati približno triinšestdeset procentov od nje.«

»Počakajte no, tako pa to ne gre. Naša cena je čisto realna.«

»O, to pa že ne bo držalo. Smo jih pred par dnevi v Taškentu kupili za precej nižjo ceno, kot je ta vaša.«

»Mogoče res, vendar tu nismo v Taškentu. V Buhari so zaradi množice turistov, ki se potikajo tod naokrog, cene precej višje kot tam.«

»Že že, ampak mi bi kupili večjo količino te robe.«

»No, saj ravno v tem je problem. Veste, včeraj je izšel začasni odlok našega kmetijskega ministrstva, v katerem piše, hm…«

»No, kaj piše v tem odloku?«

»Ja, piše, da je večje količine mareličnih jedrc… …prepovedano prodajati tujcem.«

»Kaaaj? To je nemogoče! To ne more biti res. Zakaj pa je važno, kdo je kupec? Ne, preprosto se s to razlago ne moremo strinjati!«

»Ne morem pomagati, tako piše in mi moramo ta odlok spoštovati, drugače adijo dovoljenje za prodajo. Letos je bila zelo slaba letina marelic, praktično sploh ni 3 bilo pridelka in če bi mi vam prodali večje količine jedrc, bi le-teh zmanjkalo za domače kupce, kar bi lahko privedlo do nezadovoljstva med prebivalstvom in neljubih neredov. Žal mi je, nič ne morem storiti, razen tega, da vam ponudimo kakšne druge oreščke ali pa suho sadje in kaj podobnega. Pomagati pa vam v tej zadevi ne moremo.«

»Izvolite poskusiti suhe marelice, nadevane z domačimi orehi. Krasna kombinacija, poskusite, ne bo vam žal, pa še po ugodni ceni vam jih prodam,« ponudi prodajalka lepe, mesnate in ravno prav suhe marelice.

»Najlepša hvala, mogoče malo kasneje a najprej se moramo dokopati do naših mareličnih jedrc.«

»Granatna jabolka, izvolite granatna jabolka,« se oglasi nek drugi prodajalec.

»Lahko dobite sok ali pa cele sadeže. Samo poglejte kakšna krasna roba, plodovi so tako zreli, da kar pokajo od sladkega soka…«

»Saj so res krasni, ampak mi iščemo marelična jedrca, … no nekaj sveže stisnjenega soka bi pa tudi z veseljem vzeli. Kar vsega iz te steklene posode nam ga natočite v kozarce, prosim.«

»Poglejte to čudo od podstavka za knjige. V deset različnih položajev ga lahko postavite z lahkoto. Vam pokažem kako to gre. Zelo praktična zadeva je ta naš tradicionalni podstavek. Če med branjem napete knjige radi hrustate oreščke ali kaj podobnega, je to prava stvar za vas!«

»No, če vas to preveč ne zanima, lahko pa za malo denarja kupite naše kučme. Poglejte kako krasno vam pristajajo. Nobeden od domačinov vas v tej opravi ne bi imel za tujce! Garantirano, izgledate kot pravi domačini!«

»Punce, ideja! Namesto kučem lahko poskusimo s svilenimi rutami. Mogoče nas take ne bodo imeli za tujce in potem lahko… … pridemo do naših mareličnh jedrc!«

»Super, pa poskusimo tako opravljene najprej pri kakšnem drugem prodajalcu,« se v en glas strinjajo in se napotijo na drugo stran tržnice.

»No, še to plačilo izvedem preko neta in potem v akcijo. Tako krasne pošiljke metel že dolgo nisem dobil,« si pri sebi pravi možakar in v kotičku levega očesa opazi svoje stalne stranke, ki se mu približujejo. Že kar nekaj časa jih ni bilo na tržnico in prav pogrešal je že njihovo družbo.

»Tako prijetno se je z njimi pogovarjati in tudi kakšno šalo razdreti na njihov ali moj račun,« še doda.

»Oooo, danes so se pa zrihtale, nove rutke, fine oblekce, lepo urejene. Prav čedne so v tej opravi,« zamrmra v brado in ko opazi, da so se že čisto približale njegovemu prodajnemu mestu, jih ogovori, ne da bi dvignil pogled od mobitela.

»Pozdravljene, moje drage gospodične,« začne pleteničit.

»Že dolgo se nismo videli. A ste se kje potepale, da vas ni bilo naokrog?« jih prijazno ogovori in nadaljuje

»poglejte kakšno krasno robo imam za vas. Metlice, kot iz pravljice, nov model, ročna izdelava, ergonomska oblika in zelo ugodna cena. In posebej za vas specialna ponudba – plačate tri, odpeljete jih pa pet. Metlice pa, vam rečem, kar same pometajo, tako da boste lahko kar letale po dvorišču.«

»Kaaj, a kar letale bomo? Še dobro, da ne poveš, da bomo lahko na njih letale tudi kam drugam in ne samo po dvorišču, a? Ti nesramnež, ti…« in tako naprej so mu jih nekaj vročih natresle, še predno jih je dobro pogledal in tedaj, o groza, ugotovil, da to sploh niso njegove stalne stranke, ampak ene njemu tuje gospe.

»Ojoj, ojoj, oprostite, oprostite drage gospe, nič, čisto nič slabega vam nisem hotel reči. Oprostite, zamenjal sem vas za moje stalne stranke, s katerimi se malo pohecam, ko pridejo naokrog. Oh groza, kakšen kreten sem sedaj izpadel ampak, resnično, drage gospe, ej, oh, ej,…« je začel v zadregi jecljati in najraje bi se kar v zemljo ugreznil, ker ga je bilo tako sram, ker je te spodobne gospe tako grdo ogovoril.

»Dobro, naj ti bo, čeprav nismo čisto prepričane, da bi ti lahko verjele. Tvoje metle pa komu drugemu prodaj, mi jih prav nič ne rabimo, adijo!« In so odšle.

»En milijon, dva milijona, …pa še par jurjev. Kam pa naj s tem denarjem, če ne moremo kupiti jedrc?«

In so punce sedle, skrb in žalost sta se zagrizli v njihova srca in vse skupaj niso bile pri moči, da se domislijo kaj storiti sedaj. Po temeljitem premisleku pa se v eni od teh glavic le porodi misel, da mogoče še ni vse izgubljeno.

»Kaj, če pošljemo v akcijo kakšno mlajšo, pa da ona poskusi podkupiti kakšnega mladega prodajalca na tak ali drugačen način, z lepo besedo, nasmeškom ali pa s kakšnim bankovcem pod mizo?«

Zbrale so denar in…

Potovanja po Osrednji aziji

… »ajde dečko, a mi ti lahko prodaš pet kil mareličnih jedrc?« se prijazno obrne na mladeniča.

»Seveda, ni problem, pa še po ugodnejši ceni ti jih dam. Kakšna je tvoja cena?«

»Ah, ti kar zaračunaj kolikor misliš, da je prav. Glavno, da jaz pridem do teh mareličnih jedrc.«

»OK, tu je teh tvojih pet kilic pa še dvesto jurjev ti dam popusta!« se dečko izprsi in ji vrne enega od večjih bankovcev.

Lahkih src in s polnimi vrečkami mareličnih jedrc, se potem naša druščina veselo odpravi na pir in ko so šli mimo oglasne table na bazarju, so opazili, v tej zgodbi večkrat omenjeni zloglasni odlok kmetijskega ministra. Pa so za trenutek zastali in poprosili domačega vodiča, da jim prebere kaj tam res piše.

»Zaradi izredno slabe letošnje letine marelic in s ciljem potrebne zaščite domačega trga, stopi z jutrišnjim dnem, 1. otobra 2024, v veljavo začasna prepoved prodaje večjih količin mareličnih jedrc, tujcem. Če kdorkoli sklene s tujcem kupčijo za prodajo 2000 kg ali več mareličnih jedrc, bo kaznovan s stalnim odvzemom trgovalnega dovoljenja.«

Ko vodič to prečita, se obrne k njim, jih nekoliko od strani pogleda in vpraša

»Zakaj vas pa to zanima?«

»Ah, nič, nič, kar tako, iz radovednosti…«

Zakaj obiskati ŠrilankoŠrilankaAdobe Stock