SOKOTRA

OTOK NA ROBU ZNANEGA SVETA

Sokotra je največji jemenski otok, bližje Somaliji kot Jemnu. Sokotra je skupno ime za majhen, odročen tropski arhipelag štirih otokov. Majhen tropski otok, ki v dolžino meri slabih 140, v širino pa 40 kilometrov. Nekoč, davno nazaj je bil otok del Afrike, zdaj pa že tisočletja leži povsem izoliran, daleč stran od ponorelega sveta, »plava« na samem robu Arabskega morja.

Potovanja na Sokotro

Že od nekdaj so skrivnosti in legende obdajale ta starodaven otok. Omenjen je že v vodniku Periplus Eritrejskega morja. Tudi Virgil, Aristotel in Dante Alighieri ga omenjajo. Tudi cel kup legend obstaja, od take, ki pravi, da naj bi tu živel zmaj, in take, ki pravi, da sta bila prva prebivalca otoka Kajn in Abel. A kdo bi vedel?

Galapagos Indijskega oceana.

Pomen otoka se je že zdavnaj izgubil v meglici časa. A prav zaradi geološke izolacije je življenje na otoku ubralo svojo pot. In ni čudno, da so na otoku našle svoj dom mnoge rastline in živali, takšne, ki jih ni moč najti nikjer drugje na svetu. Danes je otok pravi botanični zaklad. Dobesedno, na glavo obrnjen svet. Zdi se, kot da otok ni iz tega sveta. Izmed več kot 800 vrst rastlin, jih je kar 300 endemičnih za ta otok. Tu raste frankinsense in mira, nekoč izredno pomembna kadila, iskana po celem svetu. Tu so tudi zanimiva »puščavske rože« s svojim značilnim deblom. Zagotovo pa so s svojo nenavadno obliko največja otoška posebnost drevesa zmajeve krvi. Pa še bi lahko naštevali. Ni besed, ki bi lahko opisale čarobnost otoka. Je tako poseben, da ga je tudi Unesco ustrezno zaščitil. Ni čudno, saj je otok zaradi svoje biotske raznovrstnosti, ki združuje afriške, azijske in evropske elemente, še danes del velike uganke biologom širom po svetu. Tako poseben, da ga je tudi Unesco ustrezno zaščitil.

Otok sreče in spokojnosti.

Na otoku danes živi še nekaj desettisoč prebivalcev, v harmoniji drug z drugim. Njihov jezik Sokotri, starodaven južnoarabski dialekt, ostaja nespremenjen in je preostalemu svetu praktično nerazumljiv. Tako poseben in star, da še vedno nimajo besed za stvari, ki jih na otoku ni. Govorijo jezik »sukotri«, star južnoarabski dialekt, ki je ostalim arabcem praktično nerazumljiv.

Še vedno skušajo živeti življenje, kot so ga poznali in živeli njihovi predniki. So globoko povezani z naravo, in živijo v sožitju s krhkim ekosistemom. Njihova gostoljubnost je pristna. Veseli so vsakega, ki pride tako daleč na otok, pozabljen od sveta. In tu je še deviška narava, brez primerjave. Kilometri in kilometri bele rajske plaže s kristalno čisto vodo.

Dežela, ki jo je pozabil čas.

Ni ga kraja na tem svetu, ki bi ga lahko vsaj malo primerjali s Sokotro. Takoj, ko vstopimo na otok, se zdi, da smo zapustili planet Zemljo. Je otok, ki ga je preprosto treba obiskati, da bi lahko verjeli, da sploh zares obstaja. Čaroben in raznovrsten. Edinstven in izoliran. Temu pritrjujejo prav vsi, ki so nanj že kdaj stopili. Tja prihajajo redki, z upanjem, da spoznajo otoške skrivnosti in lepote, še predno ga sodobni svet za vedno spremeni. Če kdaj, je zdaj čas, da obiščemo še zadnje ostanke raja na tem našem ljubem planetu. Otok brez primere.

Na glavo obrnjen svet.

Jemen je razgiban v vsakem pomenu besede, tako geografsko in demografsko, kot zgodovinsko in politično. Ohranil je barvitost srednjega veka, v katerega zelo počasi vstopajo sodobne novotarije. Sokotra je zgodba zase. Pozabljen otok sredi arabskega morja je eden redkih, ki ga človeški razvoj še ni povozil. Ohranja nepozidane plaže in na »glavo obrnjena drevesa«.

Samo ena fotografija je dovolj. Da spoznamo, kako poseben in unikaten otok je Sokotra.