KJE SO HITRI VLAK, SUŠI IN GEJŠE?
OKINAVA
Sanjamo o Japonski – deželi izjemno zanimivih navad, tradicije, kulinarike in recepta dolgoživosti. Eksotično, kot si mi morda predstavljamo Japonsko, si povprečen Japonec predstavlja Okinavo. Potovati kamorkoli na Okinavo je želja skoraj vsakega Japonca.
Za razliko od nas, se Japonci lahko že v slabih treh urah znotraj svoje dežele znajdejo v subtropskem raju z drugačno kulturo in tradicijo. V svetu, ki buri njihovo domišljijo in o katerem sanjajo, ko sedijo za mizo naloženo s kupi birokratskega materiala.
O otoški verigi večnega poletja in sonca sanjajo, ko nazdravljajo pod elegantno cvetočimi češnjami in uživajo v rumeno-oranžno-rdečih odtenkih jesenskega listja. Pomirja jih misel na ikigai, a vendar se na Okinavo odpravijo iskati odgovore, zakaj so tako drugačni sodržavljani bolj srečni in živijo dlje.
Dejstvo je, da Okinava leži bližje Tajvanu in Filipinom kot Tokiju. Geografska lega v subtropskem pasu z neposredno bližino Kitajske in s tem preostalega dela Azije, je otočju omogočala živahno trgovanje, sodelovanje in razvoj pod bistveno manjšim japonskim vplivom. Zato se je razvilo svojstveno kraljestvo Rjukju (še vedno ime otoškega loka), ki je imelo drugačne običaje, hrano, oblačila, hierarhijo, jezik in glasbo. No, le-ta “drugačnost” je še danes zelo zakoreninjena in naredi najbolj oddaljeno prefekturo še toliko bolj eksotično ter vredno obiska vedoželjnega obiskovalca.
Sinje modro nebo, preko katerega se podijo puhasti oblaki, ki se spogledujejo s turkizno barvo oceana in otoki s plažami mehkega peska, ob katerih izstopajo kraške skulpture sredi bujnega tropskega gozda. Ne, to niso sanje, temveč realnost Okinave! Ta popolnoma drugačna prefektura leži v subtropskem pasu in so jo šele l.1879 “prostovoljno” priključili Japonski. Podobne polemike kot o politični situaciji, so v tej najbolj južno ležeči prefekturi tudi v jezikoslovju in raznih genetskih raziskavah. Ampak ne bi o tem…
Okinavce bi zlahka primerjali z vrlimi Prekmurci. Jezik, ki ga govorijo na Okinavi je popolnoma nerazumljiv preostalim prebivalcem Japonske. Lingvisti pravijo, da ne gre zgolj za dialekt. No, tukaj dodajajo, da so otočani tudi po izgledu drugačni. Pustimo polemike…
Japonska in Okinava imata toliko stvari, ki ju družijo in še več, ki ju razdružujejo.
Okinavi vsej asimilaciji navkljub uspeva ohranjati lastno originalnost. Med potjo se pogosto vprašate ali ste sploh na Japonskem. A že v naslednjem trenutku ste nazaj pri prikimavanju, da je to tipična Japonska. Vse teče po točnem japonskem času in pravilih, a vendarle s kančkom večje sproščenosti.
Hitrih vlakov – šinkansenov ne pričakujte, še manj pričakujte prometno dostopnost do vsakega kotička otočja. Najboljši približek železnice je enotirna železnica v Nahi in nekaj cestnih vej na glavnem otoku. Ostalo ostaja tam daleč nekje v 17.stoletju… Morda je že prav tako, saj ste zavoljo raziskovanja prisiljeni najeti avto ter se voziti po levi strani in se držati japonskih prometnih predpisov.
V primerjavi z matično deželo, je bila Okinava vedno odprta za trgovanje in tuje vplive. Tuje vplive so na Japonskem vedno znali vključiti v svoj način življenja in jih oblikovati tako, da so izgubili tisto srčiko prvinskosti in se lepo zlili z njihovo kulturo.
Prebivalci Japonske veljajo za izjemno vljudne, spoštljive, odkrite in zadržane. Vse to velja tudi na Okinavi, razen zadržanosti. Tukaj so prebivalci glasni, čustveno reagirajo na okolico in so daleč od zadržanosti. Angleščina je pogosto v uporabi, kar ni vedno pravilo preostalega dela Japonske.
A japonski sistem pisave vas kaj hitro opomni, kje ste. Verjetno gre to pripisati dejstvu, da so tukaj stacionirane ameriške vojaške baze in je ameriški vpliv vse od petdesetih zelo prisoten. Japonci bi rekli, da je to pač del privlačnega južnjaškega temperamenta in ker jim je vedno toplo. Otočje ima konstantno povprečno temperaturo 20°C, kar pripomore k večji ležernosti, sproščenosti in posledično k manjšemu stresu.
Predstavljajte si jutranjo meglico, ki prekriva najvišje ležeče krošnje tropskih dreves. V njihovih krošnjah gnezdijo žvrgoleče ptice, v skromnem podrastju in v zavetju apnenčastih špranj si iščejo zavetje kačice (bolj ali manj prijazne), kuščarji, insekti, rakci… Ob strm klif udarjajo divje peneči se valovi, a le kak kilometer vstran, se v zalivu skriva bela peščena plaža, ki vabi v mirno turkizno zavetje toplega oceana. Ocean, ki skriva bogat koralni greben poln pisanih tropskih rib, kakšnega večjega na škrge dihajočega prebivalca, Zen živeče spokojne želve… Na plaži samo vi, palme in pesek… S klopce pred majhno hiško, kjer za zaščito na strehi sedi shise, vam simpatičen nasmeh nameni babica stara vsaj osemdeset let, ki strmi v daljno obzorje oceana.
Okinava je drugačna. Tega ne najdete na preostalem delu Japonske.
Na otočju sta drugačna tudi sadje in zelenjava, a nič kaj cenejša. Subtropsko podnebje omogoča gojenje sladkornega trsa, sladkega krompirja, ananasa, manga, shikuwasa (poseben citrus), grenke kumare… Ko zavijete v restavracijo, ne pričakujte tipičnih japonskih jedi kot so suši, sašimi, tempura in za znanimi imeni japonske hrane kot je soba, ki skrivajo drugačna presenečenja. Prej kot suši dobite svinjino! In pojedli boste veliko zelene zdrave zelenjave oz. super živil od grenke kumare do alg in zelenega kaviarja! Onigiri – trikoten tradicionalen rižev sendvič, tukaj izgubi obliko, dodali so mu celo meso v konzervi ☹ Vse sladice so tukaj praviloma vijolične – opevane barve cesarjev kot tudi kakšnih nogometnih klubov 😉… Zasluge za to vijolično barvo ima vijoličen sladek krompir – ponos Okinave.
Pozabite na okorna kimona in geta (lesene sandale), pop glasbo in shamizen. Na Okinavi ni gejš! Namesto kimona se nosi živobarven lahek ryuso in še bolj vpadljive klobuke v obliki velike rdeče rože. Prepevajo se tradicionalne pesmi in igra se na sanshin. A še vedno vsi z največjim užitkom tolčejo na taiko bobne in s pivom v roki v karaokah nazdravljajo pozno v noč. Namesto matche pijejo sanpin-cha ali jasminov čaj – no, še vedno gre za zeleni čaj 😉 Domačini pravijo, da je celo karate Okinave drugačen od preostalega dela Japonske in sveta. Menda je tukaj karate način življenja, ne pa šport. Tekmovalnost ni v genih otočanov.
Na Okinavi ne najdete filozofskega posedanja pod cvetočimi češnjami, čeprav češnje tukaj cvetijo že januarja (prve na Japonskem) z bolj intenzivno roza barvo. Namesto tega lahko občudujete liane in drevesa tropskega gozda ter se spogledujete z zračnimi koreninami mangrov. Tukaj ne najdete fotogeničnih šintoističnih svetišč s toori (znamenitimi vrati) za Instagram fotografije, najdete pa neverjetne fotogenične mostove, ki se ukrivljajo preko turkiznega tropskega morja. Noge se ne poigravajo z zlatimi odpadlimi jesenskimi listi ginka, a podplati čutijo mehkobo belega peska plaž. Ne potopite se v toplo termalno vodo onsena, ampak v kristalno čisto vodo toplega oceana ter opazujete pisano življenje koralnega grebena.
Torej, če vas mika popolnoma drugačna podoba Japonske, vabljeni na ta mali subtropski raj, ki mu ljubkovalno rečejo “japonski Havaji”. Mi se vzdržimo dajanju kakršnih koli prispodob, saj je prefektura Okinava unikatna. Okinava vas, tako kot preostali del Japonske, posrka z odprtostjo, prijaznostjo in šarmom. Če niste prvič na japonskih tleh, najverjetneje doživite “rahel post-japonski kulturni šok” iz vseh vidikov: ljudje, narava, temperature, “divje življenje”, hrana, arhitektura… Za tiste, ki se z japonsko kulturo srečate najprej na Okinavi, pa vas pripravi na tisto “resno” Japonsko.
Kakorkoli že, oboji ste več kot dobrodošli – MEN SOO REE (yokoso) 😊.
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock