BORILNE VEŠČINE
KITAJSKA, JAPONSKA, ŠRILANKA, INDIJA, BOLIVIJA, MONGOLIJA
VSI IMAMO SVOJE KING FU PANDE IN NINDŽA ŽELVE
Ko potujemo po svetu in spoznavamo naš čudoviti planet, vidimo, da ima vsaka dežela neke svoje posebnosti. Ne gre samo za različno kulturo, tradicijo, religijo, kulinariko, podnebje, različna vraževerja, navade,… Tudi pri priljubljenosti športa se razlikujemo. Ni vse v nogometu. V mnogih deželah so zelo priljubljene različne borilne veščine, ki so prav tako šport. Na olimpijskih igrah spremljamo judo, boks, teakwondo.
In med drugim se na naših potovanjih srečamo tudi s tradicijo različnih starih borilnih veščin ter zdajšnjimi bojevniki in rokoborkami. Pri vsem skupaj ne gre zgolj samo za zahtevno fizično aktivnost, ampak tudi za visoko stopnjo psihične pripravljenosti, ohranitev nekdanjega znanja in ohranitev časti. Skupaj smo strnili nekaj bojevniških tradicij iz dežel po katerih se potepa Samsara.
ŠAOLINSKI KUNG FU
Nič ni presenetljivega, da se je bogata tradicija borilnih veščin začela razvijati ravno na Kitajskem, saj ima dežela bujno preteklost polno vojn in sporov.
Zdi se, da so poleg Chuck Norrisa edino še kitajski šaolini tisti, ki zmorejo vse. Sukajo se na konicah kopja, na dveh prstih naredijo stojo, na glavah si razbijajo železne palice in težke granitne bloke, nekateri so celo sposobni šivanko zalučati skozi stekleno površino.
Eden najbolj vplivnih oseb v razvoju kitajskih borilnih veščin je indijski budistični menih Bodidarma. V 6. stoletju je v kitajskem templju Šaolin našel svoj dom. Tamkajšnji menihi so imeli precej težav pri koncentraciji in meditaciji, zato je Bodidarma pričel z učenjem posebnih gibalnih in dihalnih tehnik, ki so bile posnemanje živalskih gibov. Iz te vadbe se je razvil kung fu. Šaolinski budistični menihi so skozi zgodovino z globoko dolgotrajno meditacijo, učenjem budističnega nauka in ekstremnim fizičnim naporom razvili veščino, ki jo danes poznamo kot šaolinski kung fu. Gre za izjemno spretnost, ki je rezultat dolgoletnega trdega in predanega dela ter ogromne samodiscipline.
Več stoletij dolga tradicija borilnih veščin in bojevniški kult sta Japonsko močno zaznamova. Izraz buši, iz katerega smo na zahodu izpeljali v samuraj, še danes predstavlja temeljne vrednote japonske družbe. Samuraji so bili pogumni, neustrašni vitezi oziroma bojevniki, za katere je bila najpomembnejša Pot ali Bušido. Samuraj dobesedno pomeni “tisti, ki služi” in bojevniki so se morali strogo, predvsem pa častno držati kodeksa številnih etičnih in moralnih principov, ki jih je predstavljala pot Bušido.
Vsak bojevnik je bil deležen visoke časti, a je ta privilegij zahteval veliko odgovornost. Samuraji niso bili zgolj bojevniki. Pot Bušido je narekovala, da so morali biti izpopolnjeni tako v fizični veščini vojskovanja in psihični stabilnosti, ki so jo pridobili z filozofskim znanjem kot tudi poznavanjem in razumevanjem številnih drugih družbeno naravoslovnih znanosti.
Poznani so bili tudi po svoji lojalnosti, ki je dobesedno trajala do smrti. Vsi samuraji so nosili dva meča: katana (dolgi) vedno na levi strani in wakizashi (kratek), ki je bil podaljšek duše, namenjen ritualu seppuku (ali hara-kiri), ki pomeni samomor v znak popolne predanosti ali pa nasprotovanju gospodarja.
Zagotovo vsi poznamo mojstra Miyamota Musashija, ki je razvil tehniko mečevanja z dvema mečema. Bil je ronin ali samuraj brez gospodarja (po naše sam svoj učitelj in šef). Zapisal je znamenito knjigo Pet prstanov. Njegovih naukov se danes poslužuje večina japonskih borilnih veščin kot sta tudi kendo in aikido.
JAPONSKI SUMO
Kot gora obilen Azijec, pomanjkljivo oblečen, s čopkom las sredi glave, ki zna počepniti tako, da se ga prestrašiš. Govorimo seveda o japonskem sumo borcu. Sumo v prevodu pomeni udarjati drug drugega. Rokoborce imenujejo rikishi in imajo več rangov v katere spadajo. Večina nam poznanih sumoistov spada v rang oozeki.
Smisel borbe je v tem, kdo bo prvi potisnil nasprotnika izven kroga ali ga prisili, da se dotakne tal z delom telesa, ki niso stopala. Borba traja od nekaj sekund do par minut, dlje traja borba, slabši je rokoborec. Letno se zvrsti šest turnirjev. Yokuzuna je šampion oziroma tisti, ki zmaga zaporedna dva turnirja.
Življenje sumoista zahteva popolno predanost treningu in načinu življenja. Rokoborci začetniki imajo nalogo umivati najvišje po rangu. Japonska je edina država profesionalnih treningov na svetu. Obstaja ta tudi prav posebno tekmovanje “sumo otroškega joka”, kjer zmaga tisti rokoborec, kateremu dojenček prvi zajoče v naročju. Gre za 400 let staro tradicijo, ki naj bi otrokom prinesla veliko zdravja.
SKRIVNOSTNA ANGAMPORA
Angampora je starodavna veščina vojskovanja, ki izhaja s Šrilanke. Začetki angampore so precej mitološki. Pravijo, da so na Šrilanki znanje angampore poznali že v časih velikega kralja Ravane, ki je otoku vladal pred približno pet tisoč leti. Prav Ravana naj bi bil največji in najbolj neustrašen borec angampore.
Beseda angampora izhaja iz šrilanškega sinhalskega jezika: angam pomeni telo, pora pa borba, bojevanje. Sprva je šlo le za telesno bojevanje, ki je bil skupek številnih gibov, povzetih iz živalskega sveta. Kasneje so v borbe vključili tudi različna orožja. Znanje in poučevanje angampore nikoli ni bilo javno in verjetno tudi zaradi tega šrilanško avtohtono bojevanje še danes ostaja zavito v tančico skrivnosti.
Angampora je sestavljena iz različnih borilnih telesnih tehnik, bojevanja z orožjem, jogijskih vaj, ajurvede, poznavanja človekove anatomije in meditacije. Velik poudarek je predvsem na slednji. Višja je stopnja zavesti učenca, več znanja mu mojstri predajo. Bojevniki svojega znanja ne želijo razdajati širšim množicam, ampak zgolj le skrbno izbranim učencem.
Najstarejša indijska tehnika bojevanja kalarippayattu je zelo podobna šrilanški angampori – slednja verjetno izhaja iz starejše indijske različice. Skrajšano se imenuje kalari in originalno prihaja iz današnjega mesta Kerala. Indijci pravijo, da je najstarejša borilna veščina na svetu. Svoje korenine črpa iz indijskega hinduizma, za najboljšega bojevnika in zaščitnika velja bog Šiva.
Za razliko od drugih indijskih borilnih veščin je bila kalari vedno prisotna v vseh slojih oziroma kastah, njeno znanje prakticirajo tako ženske kot moški. V nekdanjih britanskih kolonijah Indiji in Šrilanki so se tuji vladarji očitno zavedali smrtonosnih udarcev obeh borilnih veščin, zato so ju tudi prepovedali. A kalarippayattu še danes ostaja priljubljena borilna veščina in rekreacija tako pri mladih generacijah kot tudi pri obeh spolih.
Sestavljena je iz različnih zapletenih telesnih gibov z rokami in nogami, vrtoglavih skokov, tehnik bojevanja z orožjem, jogijskih vaj in ajurvedskega znanja. Prav zaradi izjemno zahtevnih fizičnih gibov je pomembno, da je telo bojevnika prožno, močno in dobro razgibano. K temu pripomorejo ajurvedski načini masaže, ki znajo biti res zanimivi. Masiranje s stopali, z glavniku podobnim strgalom, pritiskanje in špikanje z različnimi špičastimi pripomočki, tolčenje z lesenim kladivom,…. Hmm ne sliši se ravno sproščujoče, a očitno tako mora biti.
Rokoborba je v petdesetih letih postala izjemno popularna tudi v Boliviji. Sprva je bila rezervirana samo za moške, nato pa so med nas prišle cholite. To so bolivijske rokoborke, ki so si z vključitvijo v ta šport pridobile samozavest, veljavo in se zoperstavile diskriminaciji in zapostavljanju.
Rokoborba prelestnih cholit je poseben spektakel, poln akcije, smeha in neverjetnih akrobatskih podvigov. Inspiracijo za tehniko in zabavo so našli v stilu ameriškega WWF. Pravila so takšna, da jih skorajda ni. Rokoborke so oblečene v tradicionalna oblačila, kar pomeni široka, večplastna in pisana krila, z obveznim klobučkom na glavi, ki med tekmo frčijo po zraku.
Udarci na tekmi so zrežirani, saj gre tu bolj za spektakel kot za pravo bojevanje. Kljub temu vse skupaj izgleda zelo zares in boleče. Zmaga tista rokoborka, ki je močnejša, ki jo ima publika raje in na katero stavi tudi sodnik. Za potešitev radovednosti o the borkah naša Helena priporoča dokumentarni film The Fighting Cholitas, ki opisuje zgodbo o njihovi priljubljenosti in uspehu.
ROKOBORBA V BOLERU
Rokoborba je najstarejši šport v Mongoliji, prvi zapisi o njej segajo že v 7. stoletje. Ker se je v zgodovini preko rokoborbe uspelo dokazati neki uspeha željni dami, so spremenili pravila in danes se rokoborci borijo razgaljenih prsi. Za razliko od japonskega suma gre tukaj za vzdržljivost in dlje kot traja borba, boljša sta nasprotnika. Tudi teža je bistveno nižja.
Rokoborci nosijo posebne hlačke in neke vrste ‘bolero’ oziroma kratko jakno, ki sega le čez prsi, a so le ta razgaljena. Ko se borba konča, dobijo prvi trije posebne nazive. Prvi postane arslan (lev), drugi dzan (slon) in tretji nachin (orel). Če arslan zmaga dva turnirja zapored postane avrag (titan). Za največji turnir velja prav mongolski praznik Nadam, kjer se zadnji dan borijo najboljši rokoborci za najvišji naziv.
Pixabay
Pixabay
Pixabay
Pixabay
