BABICA TAMASHIRO PRIPOVEDUJE
OKINAVA
Našla sem jo, sklonjeno k svojim sadikam sladkega krompirja, kako je z zadovoljnim obrazom rahljala prst in pulila plevel na vrtu. Nedaleč vstran od gredice je bila pristavljena majhna klopca, ki je v soncu čakala, da se babica Tamashiro utrudi in se nastavi božajočim sončnim žarkom. Ura se je bližala deseti zjutraj in toplo sonce se je skupaj z vetrom poigravalo s puhastimi kumulusi na sinje modrem nebu. Dvignila je pogled in se počasi zravnala. V senci naglavnega slamnika je od starosti zguban obraz s sijočimi temnimi očmi deloval mladostno. Usta so se raztegnila v nasmeh in razkrila bolj redke, a zdrave zobe. »Haisai, Obachan!«, sem rekla in že je pomignila, naj ji pridem delat družbo na sončno klopco.
Vstopila je v majhno hiško, sezula čevlje in niti slišati ni hotela, da ji karkoli ali kakorkoli pomagam. »Pristavila bom za domač jasminov čaj,« je rekla, »in vzemi kakšno shikuwaso iz drevesa na vrtu, medtem ko čakaš.« Nisem čakala dolgo. Prikazala se je s pladnjem v rokah. Na njem sta bili dve ročno in umetelno narejeni skodelici ter moja najljubša slaščica iz vijoličnega sladkega krompirja. Babica Tamashiro namreč vstaja zgodaj zjutraj, najkasneje ob šesti uri. Takrat pomoli in se pokloni prednikom pri hišnem oltarju. Daruje nekaj koščkov lastno pridelane zelenjave ali sadja in prižge paličice s kadilom. V jutranji molitvi popolnoma preda dan prednikom in boginji Amamikyo. Če se zgodijo dobre stvari, je to blagoslov prednikov; če se zgodi kaj slabega, je že moralo biti tako, vse se zgodi z namenom. Po molitvi stopi pred hišo in zajame svež jutranji zrak. Nato se za kakšno uro odpravi na sprehod. Na sprehod nikoli ne gre sama, saj se na obalni ulici poznajo in družijo vsi od jutra do večera.
»Prepričana sem, da si misliš, da sem stara kot svet,« reče z iskrivimi hudomušnimi očmi. Humorja ji res ne manjka. Ravno mesec nazaj je praznovala svoj 89. rojstni dan in povabila je vse prijatelje na veliko praznovanje. V isti sapi dodaja, da se v izključno družinskem krogu rojstni dnevi začnejo praznovati šele po 97. letu. Babica Tamashiro je polna energije, volje do življenja in navdiha. Eden izmed razlogov je zagotovo njen rojstni kraj, oziroma natančneje vas Ogimi na otoku Okinava. Preteklosti se spominja le toliko, koliko je potrebno, pravi. Iz preteklosti črpa zgolj zgodbe, ki ji narišejo velik nasmeh na obrazu ter ji menda pomagajo, da ne ponovi kakšne traparije.
Babica Tamashiro je primer nekoga, ki je že v mladosti očitno našel svoj ikigai ali razlog, zaradi katerega vsako jutro zgodaj vstane iz postelje in ji le-ta podžiga nagajive ikrice energije. O pomenu ikigai-ja se ne sprašuje, saj je to način življenja večine ljudi na otočju. Zaveda se, da na otoke prihajajo znanstveniki, zdravniki in turisti v iskanju smisla življenja in dolgoživosti. A pravi, da jim je izjemno težko podati recepturo za dolgo življenje, ker se ti ljudje ne poslušajo, ne želijo slišati notranjega glasu ter želja in načeloma iščejo bližnjice. Bližnjic ni! Je samo življenje, ki ga živite in se vsak sleherni dan zahvalite prednikom, da so vam namenili novo priložnost živeti ikigai. Ozre se proti turkiznemu obzorju morja in skomigne z rameni, televizije ni prižgala od kar jo je v zahvalo dobila od pravnuka, ki je smel nekdaj preživljati počitnice z njo. Televizijo gleda le v vaškem baru, kjer se vrtijo teksti pesmi in potem s prijateljicami poje dolgo v noč. Vrčki piva so obvezni, menda pomagajo pri tem, da se glasilke uglasijo 😉.
Ko jo človek pogleda, ne more mimo dejstva, da pred njim ni krhka stara ženica, pač pa gospa, ki funkcionira popolnoma sama in je zdrava kot riba v vodi. Ne čuti nobene osamljenosti (čeprav živi sama), saj je aktivna v moai ali isti interesni skupnosti. V moai se vse deli odkritosrčno, sočutno, povezujejo jih ideje in entuziazem, člani si med seboj pomagajo in vzpodbujajo. Stresne situacije skoraj ne pozna. Babica pravi: »Mladi preveč hitite. Poglej nas, vzamemo si čas za vsako opravilo od kuhanja čaja do uživanja hrane. Enostavno želite početi več stvari hkrati, a se nobeni ne posvetite v celoti«.
Njene tri prijateljice se povabijo na kosilo. Radovedne ženice ne vprašajo, kaj počnem na Okinavi, pač pa ali bi šla z njimi zvečer na karaoke in pivo. Absolutno! Odpravimo se do sosednje majhne restavracije v kateri kuha par v starosti nekje osemdeset let. Hrana je okusna in barvita. Menda hrana doprinese 30% k dolgoživosti. Na krožniku se znajde cela paleta lokalne zelenjave, malo riža, ribica, tofu in sadje. Obroki so družabni dogodek. Kmalu se gostilna napolni in kosilo traja skoraj dve uri. Vmes pa veliko smeha, pogovora in predajanja ustvarjalnih idej.
Opazujem te živahne starostnike, ki z mano delijo neverjetno energijo in voljo do življenja. Iz pogovora lahko izluščim, da se ‘mi mladi’ preveč oklepamo materialnega življenja in preteklosti, preskakujemo cilje, se sprašujemo o smislu našega početja in se na koncu dneva kljub vsemu počutimo prazne. Bojda ne znamo dati priložnosti in globljega pomena našim željam. »Želje in to, da jih uresničimo, to je naš ikigai. Sledimo svoji poti in si vzamemo čas za ustvarjanje, popolnoma se predamo rokodelstvu, telovadbi, kolesarjenju, branju knjig ali druženju. Vsaka minuta življenja šteje in potrebno jo je uživati,« dodajo moji novi prijatelji. »Če se slučajno sprašuješ, katere drobne stvari te osrečujejo, si že na pol poti, da uresničiš svoj ikigai«.
Znajdem se v novem krogu prijateljev babice Tamashiro. Čas je za popoldanske aktivnosti, ki jim sledi dolga večerja in potem žur do poznih ur. Ti drobceni, a trdoživi dedki in babice se imenitno zabavajo. Sploh ob dejstvu, kako je meni nemogoče v kratkem času predati tradicionalna znanja. Od tega sem prvič v rokah držala sanshin in ne izpolnila velikih pričakovanj, da bom nanj nekaj zaigrala. Eksotično je zvenelo, a nisem zadela niti enega okinavskega tona 😉. Dejstvo, da imam dve levi nogi, mi ni veliko pomagalo pri osvajanju osnovnih korakov plesa eisa. Sem pa menda pokazala več interesa pri obrezovanju bonsaja in izdelovanju shisa levčkov. Danes sem za pridih eksotike prišla jaz, jutri bo morda pri mojih osemdesetletnih plus prijateljih spet vse teklo po ustaljenih tirih. Le jaz bom sedela v belem pesku na plaži, gledala v dno prosojnega turkiznega oceana in se spraševala o smislu življenja.
Zvečer so gospe nadele najboljše in najbolj udobne obleke, kavbojke in fine klobučke ter našminkale ustnice. Gospodje so prišli v pisanih srajcah s tradicionalnimi okinavskimi vzorci, kariyushi. Postala sem del kluba osemdeset plus😊. Sprejeta takšna kot sem, brez družbenih pričakovanj, le z željo po zabavi in druženju. Orion pivo in različne znamke awamori-ja so tekle v potokih. Petje je postajalo glasnejše, nič več ni nastopal le eden, prepevali smo vsi. Zmogli ali ne zmogli prebrati besedila na ekranu, to ni bilo vprašanje. Od 21 do 01 ure zjutraj smo tisočkrat zavpili karii (na zdravje) in ob zapiranju bara odšli vsak v svojo deželo sanj.
In tako teče vsakdan povprečnega starostnika na Okinavi. Zgodnje vstajanje, uživanje in rekreacija na svežem zraku, druženje in vsaj trije obroki na dan. Dan se ne prične brez jasminovega čaja, nadaljuje se s sokom iz shikuwasa, nato pa pred spanjem še kak kozarček žganja ali vrček piva. Karkoli se že počne, važno je, da se za to vzame čas in se opravilu preda z vsem svojim bitjem. Nič čudnega, da otok imenujejo »otok večnosti«.
Oklenite se svojega ikiga-ja, ki naj postane način življenja in vam pokloni vsaj praznovanje stotega rojstnega dne!
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock
Samsara potovanja
Adobe Stock
Samsara potovanja