SOBA Z RAZGLEDOM
Forster je zapisal, da obstaja le en popoln razgled in to je: pogled na zvezdnato nebo nad nami. Zveni klišejsko, a pojem popolnega razgleda je seveda izjemno subjektiven.
Spomnim se karikature, kjer si trojica ogleduje belo okvirjeno platno v galeriji. Prvi v mislih govori, da ta slika ne sodi na to razstavo, drugi ne razume, kaj točno gleda in tretji razmišlja, kako čudovito zasneženo pokrajino je naslikal slikar.
Vsakdo ima drugačen pogled na svet, lepoto in življenje, zato tudi razgled dojemamo drugače. Nekomu je pomembno, da iz sobe ugleda dominantno zgradbo nekega mesta, drugemu več pomeni razgled na idilično naravo, tretji se za razgled ter sobo ne zmeni in raje šteje zvezde pod milim nebom…
V upanju, da vas opisi premamijo v sanjarije ali zgolj obudijo spomine, sem za bralno izkušnjo razgleda izbrala nekaj svojih najljubših zapisov iz popotniškega dnevnika.
Razgled 1
Spalko odvlečem nekje na sred sipine, tja kjer me zjutraj kamele ne bodo ovohavale in mi bodo družbo v noči delali zgolj govnači ter zvezde na nebu. Ozrem se po okoliških šotorih, v bližini akacije še vedno tli taborni ogenj in še zadnje iskre poskakujejo v noč. Zazrem se v zvezde in luno, opazujem govnača, ki pred sabo potiska kroglice in gledam mimo senc glasno prežvekujočih kamel. Temno neskončno obzorje in ničesar drugega kot jasna noč globoke tišine. Le droben pesek, ki ga veter vrtinči preko mene, prinaša glas oddaljenega oceana.
Razgled 2
Lahkoten piš vetra je upogibal visoko travo, nežno modro-lila cvetove krokusa, nežne zelene poganjke z drobnimi zlato-rumenimi cvetovi leče in rdečega maka. Tam na zelenem osamelcu, ki se je dvigal iznad smaragdno zelenih polj pšenice, so stali peščeni ostanki nekdanjega gradu. Izza ruševin sem opazovala ošiljene svinčene vrhove gora, ki so se nastavljali nežnemu soncu. V soncu se je tu in tam zalesketal kristalček ledu, ki je še vztrajal na osojnih pobočjih. Prepustila sem se božanju nežne majsko zelene trave in s pogledom sledila kopastim oblakom na azurnem nebu.
Razgled 3
Razgled je slab, saj sem tako blizu sosednje zgradbe, da komajda zaznam ulico pod sabo. Če se dobro potrudim, lahko v daljavi uzrem silhuete glavnih znamenitosti. Pa vendar slišim hrup ulice, smeh ljudi, hupanje avtomobilov in ropot vlaka. V ozko skoraj neopazno ulico pada dovolj neonske svetlobe, da lahko v lužah na asfaltu opazujem odseve in sence ljudi. Domišljija se poigrava z mano in v mislih se spustim na glavno ulico, kjer je navkljub pozni uri veliko dogajanja. Ulični prodajalci prodajajo hrano in ponujajo izdelke z utrujenimi toni glasu. Nosnice mi polnijo začimbne mešanice uličnih kuharjev v katere se vsiljivo mešajo parfumi ljudi. Neon in razni zvoki kričeče vabijo na nočne dogodke ter prinašajo vsaj malo nujne barvitosti v življenje sivega mesta.
Razgled 4
Glavo pomolim iz šotora, vsa prezebla od ledene in neprespane noči. Vse naokoli trda tema, zaznam le travo in slišim šumečo divjo reko, ki čaka nekaj korakov vstran. Nataknem japonke in se s težkim srcem zavita v tisoč plasti puloverjev odpravim nekaj korakov nižje. Spremlja me zvok reke in občutek mraza. A vendar mi uspe, da namesto strupenega mraza opazim, kako sonce rožnato barva vrhove zasneženih očakov. Oči obstanejo na srebrnih stenah gorovja in nemo občudujejo jutranjo tišino ter igro barv. Sonce se počasi pomika in že osvetljuje zgornje obdelovalne terase, ki se kot zelen slap spuščajo proti kamnito-lesenim hiškam. Visoko na nebu letijo posamezne divje ptice, iz luknje pogleda svizec in ledena prosojna voda reke me opomni, da bosa stojim na drsečih prodnikih.
Razgled 5
Skozi okno opazujem nebo, prekrito s sivimi oblaki. Naokoli se dviga gosta meglica, ki zgolj riše lise rjavih in zelenih dreves. Slišim zvok vsake dežne kapljice, ki pada na pločevinasto streho nad mano. Čas monsuna je in skozi naliv si trmasto utira pot čudovita mavrica. Opice igrivo skačejo z drevesa na drevo, s strehe na streho, z avtobusa na avto. Ljudje v živobarvnih oblačilih si skozi poplavljene ulice utirajo pot. V sobo zleze sladkoben vonj po kadilu in se meša s težkim ‘okusom’ vlage, ki me premami, da se lenobno podam pod dežne kaplje na živahno ulico.
Razgled 6:
Iz prijetno dišeče vaške gostilne, pozno popoldne v vročem poletnem dnevu, opazujem mimo brzeče avtomobile in vespe. Res leži ob glavni cesti, a hrup je, ob odličnem razgledu, popolnoma zanemarljiv. Pogled mi seže preko kratke in globoke doline vse do zaobljenih, s trto prekritih gričev. Na kraljevo modrem nebu se črtajo prve lise oranžno rdeče barve, ki nakazujejo sončni zahod. Ob prašni cesti, ki vodi do razkošne vile z rdečo opečnato streho, elegantno mirujejo temno zelene ciprese in kot okvir obrobljajo zlato-rumena žitna polja.
Razgled 7
Prijetna jutranja toplota sega skozi odprto okno vse do nog, ki štrlijo izpod odeje. Prebudi me ena najlepših melodij narave: zvok morja, katerega valovi se razpenjajo preko bele peščene plaže. Spravim se k oknu in do koder mi seže pogled, ne vidim drugega kot globoko modrino. Modrino rahlo valujočega turkiznega morja in komaj opazen prehod v pastelno modrino neba. S tankimi koprenastimi oblaki deluje kot krhka porcelanasta skodelica z najbolj umetelnimi vzorci. Čisto pod mojim oknom je plaža srebrno-belega peska, ki kot mehka preproga sega vse do črnega skalovja in kokosovih palm.
Ali je razgled sploh lahko popoln? Moje skromno mnenje je, da je vsak razgled popoln, odvisen zgolj od našega počutja, toka misli ter seveda okolice.
Najlepši razgled biva znotraj nas; tukaj biva modro nebo, neskončne zvezde, pomirjajoča pesem ptic, nagajivo kričanje opic, spokojnost mestnega vrveža, nežni sončni žarki, barve mavrice in čarobnost neonskih luči. Ne glede na razgled iz vaše sobe, zaprite oči in si pričarajte svet, kjer z vsemi čutili okušate eksotičnost tujih dežel in podoživljate najlepše prizore potovanj.
Naj bo vaš razgled vedno popoln!
Samsara potovanja
Adobe Stock
Adobe Stock
Saša Slamnik
Adobe Stock
Adobe Stock
Samsara potovanja