PRIPOVEDOVALCI ZGODB

Nekoč, pred davnimi časi, v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami sta živela …

Da, veliko zgodb se prične s podobnim uvodom. Verjetno se boste strinjali, kako pomembno je, da je zgodba dobro napisana. Da pritegne, da se bere, radi rečemo. Je pa seveda tudi zelo pomembno, kako zgodbo povemo. Že otroci nam kaj hitro dajo vedeti, da če zgodbe ne bomo prebrali ali povedali doživeto in pristno, nas pač preprosto ne bodo poslušali.

V preteklosti možnost branja in pisanja ni bila vsem dosegljiva, to je bilo rezervirano za višje sloje. Zato so po različnih predelih sveta postali priljubljeni pripovedovalci zgodb. In o njih bomo pisali. O pripovedovalcih zgodb, ki so svojim poslušalcem znali pričarati čudovit svet mitov in legend, vojaških bitk in narodnih herojev ter ljubezenskih zgodb, polnih prevar, spletk, razočaranja, hrepenenja, na koncu obveznega srečnega konca.

Zgodbe, njihovo pripovedovanje in zapis, so z nami skozi celotno zgodovino človeštva. Že jamske poslikave nam pripovedujejo zgodbe. V antiki je bila retorika celo učni predmet. Veščina, na katero so dali stari Grki in Rimljani velik poudarek in je bila pomembna človekova vrlina. Skozi srednji vek so se pripovedovalci s svojimi zgodbami približali še širšim množicam ljudi. Predvsem tistim, ki niso znali brati in pisati. Ustno izročilo pripovedovanja zgodb ali pa branje zapisanega je postalo pomemben del sprostitve in zabave od težkega dela. Podobno kot današnji internet in televizija. Zato so ljudje na pripovedovalce začeli gledati tudi kot na nekoga, ki hkrati z zgodbami poduči o preteklosti, o moralnih vrednotah, o božjem strahospoštovanju, hkrati pa tudi o preprostem kmečkem življenju.

Mnogi stari karavanarji so bili dobri pripovedovalci. Vedno so znali biti spretni z besedami, saj so le-te mojstrsko uporabljali pri prodaji dobrin. Še danes je eno od pomembnejših pravil marketinga oziroma trženja, da znamo povedati zgodbo. Ljudje podatke hitro pozabimo. Zgodbe pa si zapomnimo, zato ker v njih vpletemo čustva in s tem pritegnemo poslušalca. Ali pa kupca, v primeru starih karavanarjev.

Danes tovrstne tradicije pripovedovanja zgodb ni več veliko in je šla skoraj v pozabo. A v arabskem svetu ni tako. Za Arabce še vedno velja, da je to del njihove prave in pristne kulture. Vsako leto pripravijo celo tekmovanja, na katerih izberejo najboljše pripovedovalce/ke zgodb. V Libanonu postaja pripovedovanje vedno bolj priljubljena subkultura med mladimi. Vse skupaj se je sicer prestavilo v klube, a pripovedovanje se ohranja in izročilo gre naprej. Tudi v Indiji je tradicija pripovedovanja še vedno zelo prisotna.

Bilo je nekoč v Damasku.

Za najboljše pripovedovalce zgodb starega arabskega sveta so nekdaj veljali govorniki iz Bagdada in Damaska. Znanje pripovedovanja je šlo iz roda v rod in damaščanska tradicija se je na tak način ohranila vse do danes. Damask, nekoč velika prestolnica omajadske dinastije, ki se je v zgodovino zapisala tudi s tem, da je dala velik poudarek na znanje, učenost in spletanje kultur. Mesto je bilo križišče številnih karavanskih poti tudi v obdobju osmanskega imperija. Različne ideje, veščine, dobrine in zgodbe so vsak dan prihajale v mesto.

V delu današnjega starega Damaska, v okolici znamenitega bazarja Al Hamidiyah je bilo vedno živahno. Trgovci so prodajali svoje izdelke in jih glasno hvalili, kupci so se prerivali med seboj, v želji po dobri kupčiji. Iz čajnic se je kadilo iz vodnih pip in širil se je omamen vonj pravkar pražene kave s kardamomom ali vročega čaja z meto. Vse je vršalo. Vmes pa so se našli kotički, kjer se je vse ustavilo. Na blazini nekje na stopnicah, na lesenem zaboju sredi tržnice ali kotu lokalne čajnice so sedeli pripovedovalci zgodb. Vsa pozornost je bila usmerjena v njihovo zgodbo. Vse je bilo tiho in vsi so poslušali.

Včasih so si pri pripovedovalci pomagali s kakšnimi rekviziti, da so s tem še povečali dramatičnost. Mogoče zvok inštrumenta pri poudarjanju ljubezenskega zapleta, udarec s palico po tleh za pritegnitev pozornosti, zamah s sabljo pri ponazoritvi bojevanja pogumnega junaka z zlobnim zmajem. Tudi oblačilo tistega, ki je pripovedoval je bilo posebno. Živahne barve ogrinjala, pisana pokrivala, čudni čevlji, ki so jih nosili nekje tam za devetimi gorami, so pričali o tem, kaj vse je govorec videl in doživel. Seveda je bil to velikokrat le teatralni učinek. Pripovedovalci niso bili popotniki, a znali so pričarati iluzijo, da so videli in vedeli vse na tem svetu.

Na robu damaščanskega bazarja še danes stoji majhna kavarna Al Nawfara. Odkar so jo odprli pred nekaj stoletji pa vse do danes kavarna ohranja tradicijo pripovedovalcev zgodb. Najbolj priljubljen hakawati, kot Arabci rečejo pripovedovalcem, je bil Abu Shadi Rasheed Al Hallaq. Več kot dvajset let se je vsako popoldne usedel na kavarniški stol in pripovedoval zgodbe. S turškim fezom na glavi, belim ogrinjalom, s knjigo v eni roki in palico sladkornega trsa v drugi je vsak dan znova privabil številne stare in mlade poslušalce.

Njegove zgodbe so se dotaknile tudi tistih, ki ga niso razumeli, saj je bila kavarna vedno priljubljena tudi pri turistih. Tujci so ga zavzeto poslušali, mnogi s solzami v očeh, ko so čutili srčnost hakawatijevih besed o izgubljeni ljubezni in hrepenenju. Vojna vihra v Siriji se še vedno ni polegla in najbolj slavnega pripovedovalca zgodb ni več v kavarni.

Zdaj na stolu sedi nov hakawati, ki prav tako uspešno privablja damaščanske poslušalce. Tudi njemu ljudje radi prisluhnejo in se poistovetijo z njegovimi besedami. Kavarna torej še vedno ohranja staro tradicijo in zgodba o zgodbi se nadaljuje.

Nina