O Mongoliji

Mongolija je mlada celinska država, katere ime je v 13. stoletju v širni svet ponesel Džingiskan, ko je osvojil veličasten imperij. Nekaj stoletij kasneje jo je mandžurska dinastija Čing razdelila na notranjo in zunanjo Mongolijo. Svojo pravo neodvisnost pa si je izborila šele leta 1992 in postala 18. največja država na svetu, a ker je zelo redko poseljena zaseda po številu prebivalcev dno lestvice držav. Nekaj več kot 3 milijone jih je in dobra tretjina jih živi v prestolnici.

Ulan Bator predstavlja najhladnejšo prestolnico na svetu. Povprečna letna temperatura je 1°C pod ničlo. Sprva je bilo mesto ustanovljeno kot premični samostan. Preden se je leta 1778 ustalil na sedanji lokaciji ob rekah Tuul in Selbe, so ga 28 krat preselili. Ime Ulan Bator pomeni »rdeči junak«.

In pravi junaki so tudi domačini, ki se v hladnih zimskih dnevih grejejo s sladoledom. Pozimi ga na ulicah sploh ne prodajajo iz hladilnikov, ni potrebe, imajo ga kar v škatlah. Priljubljenost gre pripisati zgodbi, da so mongolski jezdeci izumitelji modernega sladoleda. Ti so smetano shranjevali v želodcih živali, kjer se je med ježo čez stepo zaradi tresljajev stepala in ob nizkih temperaturah zmrznila. Nastal je smetanov sladoled, ki so ga predstavili Kitajcem in ti z Markom Polom naprej Evropejcem.

Džingiskan je najbolj priljubljena in hkrati najbolj osovražena zgodovinska osebnost v Mongoliji. Ponosni so na njegov prvi zakonik Yassa, ki zapoveduje versko tolerantnost in prepoved onesnaževanja tekočih voda z umivanjem ali uriniranjem. Hkrati zakonik predpisuje smrtne kazni vohunom, prebežnikom, tatovom in prešuštnikom. Na drugi strani pa ne želijo zanikati, da je bil okruten in trdosrčen osvajalec. Svoj veliki imperij v 13. stoletju je zgradil s prelivanjem krvi, krutimi poboji in neizprosnim ropanjem. Kljub svoji nepismenosti je svojemu narodu podaril prevzeto ujgursko pisavo, ki jo je leta 1941 nadomestila cirilica. S cirilico in ustanavljanjem sezonskih šol, je ruska reforma prinesla deželi občo pismenost, na katero so izredno ponosni, saj je pismenost skorajda stoodstotna.

Mongolija je rodna dežela ogrožene dvogrbe kamele, snežnega leoparda in divjega konja. Takhi ali divji konj ima dva kromosoma več kot običajni konji in so edini še živeči pravi divji konji na našem planetu. Ob teh ogroženih vrstah imajo še ogromno drugih avtohtonih vrst ptic roparic, sesalcev in plazilcev in še kakšna mitološka žival se najde. Ena takšnih je izjemno nevaren »puščavski črv«, ki ga še nihče nikoli ni videl.

Nadam je največji mongolski praznik in najpomembnejši športni dogodek. To je čas druženja in potovanja z družino ter prijatelji. V času tega praznika se predstavijo trije moški športi: dirka s konji, lokostrelstvo in rokoborba. Pri prvih dveh lahko zdaj tekmujejo tudi ženske, pri rokoborbi pač ne. Ker se je pred mnogimi leti na tekmovanje uspelo pretihotapiti neki uspeha željni dami, so spremenili pravila in danes se rokoborci borijo razgaljenih prsi. Ko se borba konča, dobijo prvi trije posebne nazive. Prvi postane arslan (lev), drugi dzan (slon) in tretji nachin (orel). Rokoborba je najstarejši šport v Mongoliji, prvi zapisi o njej segajo že v 7. stoletje.

Posebni čar Mongoliji dodaja na UNESCO-v seznam uvrščeno grleno petje. Pester glasbeni repertoar zagotovo ponujajo domačini, ki prebivajo v svojih tradicionalnih gerih ali jurtah. Vedno pripravljeni na pogostitev popotnikov in na petje. Še posebej, ko se popije kak kozarček airaga ali požirek vodke preveč.

Helena Caf