Bela dama Afrike – Alžirija

Bela dama Afrike – Alžirija je s svojimi 2.381.741km² po letu 2011, ko se je razdelil Sudan, postala največja država Afrike. Vsaj 90% celotne površine predstavlja puščava in le 12% države je poseljene. Je izjemno hribovita in v svojem severnem delu najbolj rodovitna. Tukaj se nahaja večina kmetijskih površin in pridela daleč največ ovsa v Afriki. Izjemno bogata z naravnimi viri, kjer je gorivo cenejše od vode in ena redkih držav na svetu, ki zahvaljujoč naravnim virom nima zunanjega dolga. Elektrika je skorajda zastojn, prav tako zemeljski plin in njeni prebivalci obožujejo hrano ter vino.

Na lovorikah speči politiki in naravna bogastva

Ljudje so si izjemno težko izborili svojo prvo neodvisnost od Francije. In ko so končno lahko zadihali s polnimi pljuči, jim je v deželo vstopil za dekado še terorizem. S politiko zapiranja meja in nepopustljivostjo do skrajne verske ideologije, so ponovno uspeli Alžiriji izboriti novo neodvisnost.

Preko pogovora se opazi domače novodobno poimenovanje preteklosti – pred in po terorizmu. Zato so pogoste policijske in vojaške kontrole, a “uniformirani” ljudje so razumevajoče prijazni. Brez kontrole ne gre, turist naj se počuti varno, ampak še tako strog obraz razoroži prijazen nasmeh in podarjena cigareta.

Ljudje na ulicah so prijazni in iskreno radovedni od kje prihajate. Pri starejših generacijah beseda “Jugoslavija” zmeraj vzbudi nostalgijo po nekem že zdavnaj minulem obdobju. Mlajši pa tako kot povsod radi verjamejo, da se drugje cedita med in mleko, kljub temu da Alžirija morda ni daleč od tega.

Alžirija je neverjetno bogata z naravnimi viri. Uvršča se na 16. mesto na svetu po zalogah in izvozu nafte. Je 7. na svetu po izvozu zemeljskega plina. Ta dva naravna vira predstavljata več kot 95% izvoza in 30% domačega bruto proizvoda.

Res vsi trdijo, da ima država ogromno bogastva, čeprav ga tako kot pri nas, politiki večinoma usmerjajo raje drugam, kot pa med svoje ljudi. Zato je žal še vedno velik odstotek prebivalstva, ki živi pod pragom revščine z manj kot 1 dolarjem na dan.

Turizem se počasi prebuja in skupaj z njimi investicije

Turistične infrastrukture je zelo malo, hoteli so državni in zasebni ter načeloma predstavljajo najvišji strošek potovanja. Na vsaki turistični točki vam zaračunajo vstopnino in določeni predeli mest zahtevajo lokalnega vodnika. Recimo temu, da so zelo vzorno urejeni po francoskih standardih. To se odraža tudi v prometu, saj v nasprotju z večino ostalih arabskih dežel promet na ulicah poteka mirno, brez večjega stresa in izjemno malo nepotrebnega hupanja.

Kazni za prehitro vožnjo so vrtoglave. Glavne ulice so široke in kjer je le to mogoče, avenije obdaja zelenje. Za stranske ulice in dobre razglede, je potrebno kar napeti mišice in se podati po stoterih stopnicah med zgradbami do željenega cilja. Ampak se vedno izplača.

Kar se turistov tiče bodo na prvem mestu še dolgo domači turisti, počasi jim sledijo Francozi, Nemci, Italijani, Američani in ostali. Pred prihodom terorizma je Alžirija gostila izredno veliko stalno doseljenih tujcev iz različnih evropskih držav in Rusije. Danes pa so njihovo vlogo in vlogo investitorjev prevzeli Kitajci. Alžirija je namreč raj za investicije, infrastruktura se počasi modernizira, ogromno se gradi in razvija. Človeški potencial je na višku svojih moči in samo čaka na pravo priložnost.

UNESCO in pestra zgodovina

Na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine je kar 7 znamenitosti v Alžiriji, in mi jih bomo na naši poti obiskali kar pet.

Med teh sedem sodijo: Qal’a v Beni Hammad, Djemila, Kasbah v Alžiru, dolina M’Zab (dom ibaditov, kjer so ženske zavite v belo in poročene kažejo le eno oko), Timgad, Tipasa in Tassili n’Ajjer.

Med vsemi velja Djemila za enega najlepše ohranjenih rimskih mest. Lahko se postavi ob bok Efezu in drugim. Ob njih pa se seveda splača pogledat vsa prizorišča bolj moderne zgodovine.

Oran z velikim pristaniščem, ogromnimi belimi kolonialnimi zgradbami in dolgo glasbeno tradicijo na zahodu Alžirije. Ter na vzhodu ležeči Konstantine, mesto sedmerih mostov in gradbenih presežkov, ki se je iz skalnatega osamelca sredi globokega vadija začelo širit tudi na drugo stran mostov.

Vse poti v Alžiriji vodijo do matere vseh puščav – Saharo.

Vse od skalnatih osamelcev do gobastih, s peskom izoblikovanih skulptur, do mogočnega Atlasa, ki se nežno združi z neskončno puščavo. Pa vse do slikovitih zelenih oaz, ki se skrivajo pod vznožjem ergovgibajočih sipin.

V Alžiriji so najvišje in najdaljše sipine v Sahari, kot je recimo Isouane-n-Tifernine s 5 kilometri dolžine in 465 metri višine. Globoko na jugu pa se skriva najlepši del Sahare ter prazgodovinske poslikave in ogromna najdišča neolitskih kultur.

O beli dami Afrike se nadaljuje (2. del – klik klik)

Helena Caf