AVTOŠOLA ZA TUK-TUKE (motorne rikše)

Vse se je začelo ob skodelici čaja. Po dveh super dozah odličnega indijskega masala čaja, se me vedno lotijo zanimivi prebliski. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Z rikšarjem Arifom sva sedela in kramljala, nakar me preblisne, da še nisem nikoli vozila tuk-tuka. Vljudno sem vprašala, če bi lahko peljala en mini krog. Nekje globoko v meni sem verjela, da bi Arif lahko zaupal mojim vozniškim sposobnostim, a nisem si mislila, da ga bo tako enostavno prepričati. Takoj je bil za noro idejo. Na presenečenje ostalih rikšarjev, ki so poslušali o čem teče beseda, sem res dobila ključ od »indijskega helikopterja«. Stava je padla – če se ne zabijem sedaj, ob 23. uri, ko ni na ulicah skoraj nikogar razen svetih krav, imam naslednji dan prave učne ure vožnje. Če bom kdaj potrebovala delo, bom lahko prevažala japonske turiste po Jaipurju in Rajastanu in tako vnovčila še svoje znanje japonščine 😊.

Sedla sem za krmilo »helikopterja« in moja prva misel je bila, da se prižge kot skuter. In Arif je rekel, da tudi vožnja izgleda približno tako. Ah, ja … Pri vseh teh skuterjih, ki ne vozijo po indijskih ulicah, predvidevam, da Arif pojma nima o čem govori. Niti približno ni tako enostavno kot skuter: sedi, prižgi, pelji, zaviraj in ustavi. Gre seveda po istem vrstnem redu, a prsti in roke so me že po pol ure zavijanja po ulicah dobro boleli. Tale motorna rikša je težka kot svinec, čeprav bi se po zvoku sodeč lahko zelo hitro dvignila pod oblake. Ampak na praznih ulicah je vožnja minila brezhibno. Prispela sva nazaj do stojnice za čaj in na stavo popila še enega. Po dolgem posvetovanju z njegovimi kolegi in kimanjem glav levo-desno številnih udeležencev vroče večerne debate, je padla odločitev za učne ure. Začnemo ob 10-ih zjutraj in to z najstarejšo rikšo, ki jo bodo lahko zame nekje našli. Zakaj ravno najstarejšo, je bilo moje izjemno modro vprašanje. Če se karkoli zgodi z rikšo, ne bo nobenemu zelo žal … Ah, ti Indijci … Očitno je zaupanje v moje sposobnosti bolj klavrno. Zjutraj bodo že videli, kdo je glavni na ulicah rožnatega mesta 😊.

Zjutraj so najprej sledile vaje za moč v rokah in prstih. Ko me je alarm opozoril, da je ura 10, sem odšla na ulico počakat svoje inštruktorje varne vožnje. Sledilo je še par vaj za moč in ko so s 45-minutno zamudo le prišli, so sledila obsežna navodila. Navodila bi skoraj v celoti preslišala, ker sem se zagledala v mojo »tuk-tuk avtošolo«. Izjemno klavrno stanje zunanjosti je v meni zbudilo največje zanimanje za delovanje zavor in hupe. Zagotovili so, da vse brezhibno deluje … in da takih rikš sploh ne delajo več. Zanimivo. Sledila je prva lekcija. Na levi strani je bila neka dolga ročka, s katero napumpaš gorivo. Za umret smešno in nič kaj lahko. Vaje za moč niso pomagale in okoli nas se je že zbrala precejšnja množica mojih novih oboževalcev. Ne, žal nisem na instagramu in ne, fotografiranje ni dovoljeno. Sedaj se res ne hecat z mano, ker bom kmalu, ko usposobim ta »helikopter« lahko povozila vse, ki mi niso všeč 😉. Opozorilo je zaleglo.

Po več kot devetih poskusih tako imenovanega »pumpanja« je rikša poskočila, iz izpušne cevi se je skadil oblak črnega dima, vonj po bencinu in olju pa me je spremljal še kar nekaj časa. Arif, najbolj potrpežljiv inštruktor z najmočnejšimi živčki, se je usedel za mano in me usmerjal po ulici. Najstrožje pravilo je: nikakor in nikoli ne zadani krave! Ljudi in tuk-tuke, avtomobile, stojnice – vse lahko zadeneš, le krave ne! Za mano, ob meni in pred mano so bili vsi njegovi prijatelji s tuk-tuki, ki jih je uspel najti v mestu. Neumorno so hupali, saj sem jaz pozabila na drugo pravilo: vedno in povsod hupaj. Hupa pomaga, da se izogneš vsem morebitnim težavam na ulici. Želiš preklinjat? Ni problema – to počni po tiho in hupaj, hupaj do neskončnosti … Spremstvo, skrb in zanimanje zame, ki ga predsedniki lahko le sanjajo. A počutila se nisem nič kaj predsedniško.

Šlo je odlično vse do semaforjev. Zdaj mi je jasno zakaj nekateri ne upoštevajo rdeče luči na semaforjih. Če predolgo stojiš na istem mestu, se ta super stari model tuk-tuka namreč ustavi, dokler ga s pumpanjem ponovno ne oživiš. Kar je lahko izjemno dolgotrajen proces, poln tihih in glasnih kletvic, ko za tabo vsi hupajo in kričijo, kaj za vraga ti je treba za krmilo, če ne znaš voziti. Pa problem sploh ni v vožnji, pač pa v aktivaciji rikše … Ko pa so zagledali moj obraz, se je vse spremenilo. Prijazni ljudje so prišli pomagat, me spraševat ali sem v redu (po moje so ciljali na moje duševno zdravje) in če potrebujem pomoč (kakršno koli že, tudi ponudba za masažo je padla vmes). No, čez kakšno uro so mišice že usposobljene in pumpanje mi gre bolje. Če si kdo tega ne zna predstavljati – izgleda tako, kot so včasih črpali vodo iz pipe na prostem (ročka je dokaj podobna), vendar je tam voda kmalu pritekla,  bencin tukaj pa niti ne. Da o tem, kako se skoči iz tuk-tuka, da to lahko narediš, ne želim izgubljat besed. V glavnem, za zabavo na ulici je bilo poskrbljeno.

Potem je, prisežem, izza neobstoječega grma, na mojo pot skočila druščina veselih svetih krav. Zavora je prijela in to tako dobro, da je Arifova glava zadela mojo in od zadaj se nama je skoraj zabil eden od spremstva, nevarnost trčenja pa je doživel še neznani novi »prijatelj«. Kravja družba jo je odnesla brez praske, naše poškodbe so bile minimalne, moj smeh pa nalezljivo glasen. Neznani prijatelj je prihitel, da bi naredil en tak indijski prepir po domače. A ko je videl moj nasmeh do ušes in tisti tako dobro znan »sorry«, si je premislil. V zahvalo, da je šlo brez kletvic in pretepa, sem ga povabila na čaj skupaj z druščino. Po prijetnem druženju naju je z Arifom spremstvo zapustilo, vsak je šel po svojih opravkih, midva pa novim dogodivščinam naproti.

Po dveh urah vožnje sem bila že star maček, kar se tuk-tuka tiče. In kar na lepem se ob naju z Arifom, počasi peljeta dva na motorju. Predvidevam da oče in sin. Sin je vozil motor, oče pa je v jeziku hindi vljudno vprašal Arifa, kje je najbližja bencinska črpalka. Brez interesa, da bi razumela za kaj gre, sem se koncentrirala na semafor in na to, da mi tuk-tuk spet ne ugasne. Starejši gospod se zahvali za informacije in nekaj razlaga mlajšemu. Nakar me ta v lepi angleščini vpraša, če jaz vem, kje je bencinska črpalka. Kot iz topa izstrelim: samo naravnost in potem na desno. Čeprav vozim rikšo po mestu že dve uri, seveda nimam pojma kje je, se mi pa zdi, da bi lahko bila blizu. Vidno zadovoljna z odgovorom se moška zahvalita in odpeljeta naprej, potem pa na desno in kdo ve kam … Arif na zadnjem sedežu umira od smeha in ko se končno zbere, me vpraša, če razumem hindi. Ja itak da ne, drugače bi s tabo govorila v vašem jeziku. Potem sledi spet doza smeha, solze mu tečejo in jaz se še vedno sprašujem zakaj. Ko se končno zbere, mi pove, da je popolnoma enaka navodila dal starejšemu gospodu, ampak mu ni verjel. Ko pa sem to potrdila še jaz – halo, turist – je pa vse super. In doda, super opravljena vožnja in samozavesten odgovor za bencinsko črpalko. Sedaj v naslednjem križišču še jaz zavijem desno.

In znašla sva se na bencinski črpalki, kjer gorivo točijo samo vozniki motornih rikš. Sprejeli so me tako lepo, da sem se počutila, kot da že vrsto let šofiram to nerodno indijsko cestno pošast. Tukaj sva zamenjala »moj« stari tuk-tuk nazaj za Arifovega. Zamenjala sva tudi najini mesti. Jaz udobno turistično zleknjena na zadnjem sedežu, Arif kot moj voznik spredaj in odpeljala sva se nazaj v kaotični center mesta na moj najljubši lassi v Jaipurju. Po vsem tem delu se osvežilni jogurt z žlahtnim okusom začimb izjemno prileže. Največji kozarec je postal nagrada za oba. Za moj opravljen vozniški izpit »indijskega helikopterja« in za pomiritev inštruktorjevih živčnih končičev.

Helena Caf